Še združenje

V Sobotni prilogi sem včeraj na svoje začudenje ugotovila, da se mi je izmaknila ustanovitev Združenja stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije, saj o njem do tega prispevka v pismih bralcev nisem nič prebrala ali slišala. Ustanovljeno je bilo le dan pred mojo objavo o ustanovitvi Sekcije sodnih tolmačev pri DZTPS, torej so se zadeve odvijale približno istočasno in če sem pisala o Sekciji, se spodobi, da napišem še nekaj o Združenju.

Na spletu sicer ni še ni mogoče najti konkretnejših informacij o obstoju združenja, vendar verjamem (upam), da se bo to kmalu spremenilo. Avtorica prispevka in sicer predsednica združenja V. O. Kunc sicer zapiše, da je ideja o združenju zorela več kot deset let, začelo se je pripravo usposabljanja za bodoče tolmače, razgovori s pristojnimi ministri, organizacijo posvetov, predstavitvijo naših razmer in razvoja dogodkov na tem področju na različnih mednarodnih konferencah prevajalskih zvez (International Federation of Translators, nato Elita oz. Eulita, kot se je pozneje preimenovala). Naposled je predvsem zaradi mnenja sodišč in njihovega nezadovoljstva nad delom tolmačev prišlo do spremembe Zakona o sodiščih, ki predvideva obveznost izobraževanja stalnih sodnih tolmačev, enako kot sodnih izvedencev in cenilcev.

Tako imamo zdaj v Sloveniji dve stanovski združenji, katerih cilji in namen so podobni. Čemu dve podobni združenji, zakaj ne eno samo, ali (bo)sta med njima kakšne bistvene razlike? Kako naj se (bodoči) sodni tolmači odločijo za članstvo, so lahko del obeh krogov? Ali si z vstopom v tega ali onega nevede zaprejo kakšna vrata in povezave? Na ta vprašanja ne znam odgovoriti, ker dogajanje spremljam samo od zunaj. Toda razdrobljenost in "nasilno" ali vsaj nerazumno ločevanje in postavljanje ograjic se mi ne zdita najprimernejši rešitvi, sploh ker gre za dokaj omejeno skupino ljudi, ki jo tovrstno združevanje zadeva. A morda se motim in je v tem tudi nekaj dobrega, po principu konkurenčnosti in krilatice "the more the merrier". Če bosta obe združenji delali v skladu z navedenimi cilji in vizijo (predlagam še uveljavitev in ozaveščanje javnosti o delu in poklicu sodnega tolmača tudi prek sodobnih medijev), potem se sodnim tolmačem v Sloveniji ni česa bati in se bodo stvari odvijale le na bolje. Vsekakor si tega želimo in upamo, da bo tako.

Vozi me - tolmačenje - v daljave

Pred časom sem bila na svoji prvi tolmaški poslovni poti v tujini in priznati moram, da mi je bilo zelo všeč. Seveda je naporno, novo okolje in ljudje, veliko potovanja, potem pa še delo v nepredvidljivih in neznanih okoliščinah (pri meni celo v istem dnevu), toda takšne izkušnje so vseeno ali prav zato zlata vredne in za tokratno sem res hvaležna T, ki me je priporočila.

Naročnik, s katerim sem sicer prvič sodelovala, mi je pred dogodkom poslal natančna navodila in zelo izrčpno gradivo, z njim sem se tudi predhodno srečala in spoznala, da sva lahko dorekla podrobnosti o dogodku, njihovih in mojih pričakovanjih, tako da lahko to izkušnjo štejem kot vzor za prihodnje sodelovanje (z njim ali drugimi naročniki). Res, prava poezija je delati z ljudmi, ki imajo odprte karte in so pripravljeni prisluhniti mnenju in željam tolmača!

Poleg tega pa sem tokrat potovala skupaj s svojimi poslušalci. Ker sicer nisem najbolj ekstravertirana oseba in običajno ne načenjam pogovora z neznanci, sem prvi del poti preživela pretežno sama in v miru, kar mi je bilo čisto po godu, da sem se lahko miselno in psihično pripravljala na samo delo, ki me je čakalo le nekaj ur po pristanku letala. Po tolmačenju pa je k meni pristopilo kar nekaj ljudi in načelo pogovor z menoj, sicer z varnostnim vprašanjem "Vi pa niste ena od nas?", in ko sem odgovorila, da sem bila na dogodku njihova tolmačka, so me z zanimanjem začeli spraševati o mojem delu in, kar je lepo pobožalo moj ego, tudi pohvalili moje tolmačenje. Neposredne povratne informacije so neprecenljive, hkrati pa stik z poslušalci vedno izrabim za to, da ljudem, ki jih to zanima, seveda, povem kaj več o našem delu in poklicu, saj jih veliko ne ve in si niti ne predstavlja, kaj točno tolmač počne. Mar ni tako, da v kabini zgolj beremo že prevedeno besedilo? A res, a to potem ni vnaprej posneto? :)

Dogodek je bil sicer zelo profesionalno zasnovan, z ogromno podporno ekipo, tudi za tolmače, ki so nas sicer posadili v zaodrje prostorne dvorane. Žal mi je bilo, da dogajanja (lahko rečem kar spektakla) nisem mogla spremljati v živo, pa ne le zaradi zanimivega programa, ampak ker na ekranu nismo videli celotnega dogajanja in publike, kar je nekoliko vplivalo na delo tolmačev. Z madžarskim kolegom sva se pozneje pogovarjala, da dejansko manjka en del vsebine, če nimaš pregleda in pogleda nad poslušalci in ne vidiš njihovih odzivov na dogajanje in tudi sporočilo, ki jim ga kot tolmač posreduješ prek slušalk.

Tudi stik z drugimi tolmači moram uvrstiti med velike pluse tega potovanja, saj sem imela odlično (redko) priložnost, da v živo poklepetam s "sotrpini" iz drugih držav, okolja, z drugačnimi poklicnimi potmi in izkušnjami. Da niti ne omenjam družabnega programa in gala večerje, ki so jo organizatorji pripravili za udeležence konvencije in smo se je kot del "delegacije" udeležili tudi tolmači (ne, takrat na srečo, nismo delali!). Še ena od svetlih točk našega poklica! Posebej zanimivo pa je bilo zame že samo druženje s skupino ljudi, ki deluje na čisto drugačnem področju, s čisto drugačnim ozadjem, drugačnimi temami pogovorov. Tista dva dni sem postala del njih in z njimi delila področje zanimanja, se vživljala v njihovo kožo in način razmišljanja. Res smo tolmači le strokovnjaki za komunikacijo, vendar na vsaki tolmaški nalogi postanemo tudi del poklicne skupine ljudi, za katero tolmačimo. 

Tudi to je del našega poklica, ki me navdušuje, saj pri vsakem tolmačenju izvem in spoznam toliko novih stvari, spoznam toliko zanimivih ljudi in se dotikam področij, ki (se) jih morda nikoli ne bi. Morda je sicer to povezano z mojo "mladostjo" v tem poklicu in me bo sčasoma to navdušenje minilo, upam pa, da ne. Da bo vsako tolmačenje še vedno tako vznemirljivo in bogato z izkušnjami. Pa tudi, da bom kot tolmačka še kam (pogosteje!) potovala (pa čeprav na novega leta dan nisem peljala svojega kovčka na sprehod, kot je bo stari južnoameriški tradiciji to storila Aida).

CCIB, mednarodni konferenčni center v Barceloni

Vsi naši klobuki

Zima nas je končno počastila z vso svojo veličino in globino snežne oddeje (vsaj v veliki večini deželice) in klobuki ... ne, to v resnici ne bo objava o klobukih in kapah, ki so v teh mrzlih dneh seveda več kot dobrodošli, če ne celo nujni del oprave na prostem. Tokrat bom pisala o vseh naših poklicnih profilih ali "professional hats", kot jim elegantno in posrečeno rečemo v angleščini. Iščem kakšno ustrezno metaforo v slovenščini, pa so mi od mraza in nedavnih viroz očitno možgani čisto zakrknili ... Kakor koli o klobukih, ups, profilih lahko napišem marsikaj.

Že v mojem kratkem opisu lahko preberete, da sem raziskovalka, tolmačka, prevajalka, poleg tega pa tudi poučujem, in sicer nekaj malega tolmačenja, malo več pa jezik, natančneje slovnico, kar je spet nekaj čisto drugega. Ker tolmačenje in prevajanje opravljam izven rednega delovnega časa pri deloajalcu, sem tako tudi "mala podjetnica", kar pomeni, da se občasno ukvarjam tudi s povsem poslovnimi zadevami. In čeprav v resnici ne gre za poklic, velik del svojega časa in energije porabljam za svojo vlogo mame, ki se mi občasno zdi najzahtevnejši in najbolj "overwhelming" od vseh teh poklicev, ampak ja, prav imate, to ni več tema tega bloga.

Kaj odgovorim, ko me kdo vpraša "Kaj si po poklicu?" - naštejem vse našteto, po možnosti v eni sapi, da nima dovolj časa, da vmes kaj pripomni ali vpraša ;) Ne morem reči, da sem samo eno ali drugo, tudi prioritet ali vrstnega reda ne morem postaviti, vse te vloge oz. poklice menjavam po potrebi in glede na obveznosti (razen seveda tistega mamastega, ki se me vztrajno drži še ponoči, ko želim spati...). Toda vsi ti poklici, da ne rečem klobuki, vplivajo name, na to, kaj in kdo sem, kako delam in kako razmišljam, čisto vsi me zaznamujejo in so tako neločljivo povezani med seboj in z mano.

Ko razmišljam, kateri mi je najbolj všeč, morda lahko izpostavim tolmaškega, ker je najbolj vznemirljiv, čisto vsako tolmaško delo je svet zase, zanimiv in poučen. Hkrati me navdušuje čas, ki ga preživim ob raziskovanju različnih tolmaških študij in iskanju ustreznic in potrditev (tudi zavrnitev, seveda) mojih tez in razmišljanj. Po drugi strani me kakšen občasen prevajalski projekt pri stalnih strankah prav tako navduši in vznemiri, ker gre za čisto drugačen pristop k delu kot pri tolmačenju, ker imam čas, da obračam besede in poiščem najlepši in najelegantnejši izraz ali stavek. Morda se najmanj vidim v podjetniškem klobuku, ker mi je bil ta nekako vsiljen, ko sem hotela delati kljub pomanjkanju delodajalca, vendar se mi zdi, da počasi vse bolje plavam tudi v teh vodah, veliko bolje razumem vzvode, ki te v poslovnem svetu pripeljejo k uspehu (in tu moram toplo priporočati Martino poslovno šolo za prevajalce, ki jo lahko s pridom uporabijo tudi samostojni tolmači).

Kako pa sploh lahko delam vse to? Naenkrat? Seveda, ne, to ne gre. Kot pravim, včasih sem bolj eno, včasih bolj drugo, čeprav menim, da se mi pri vsakem delu pozna, da sem vse to, niti ne želim tega prikrivati. Kar pa želim in za kar si vedno prizadevam je, da bi bila pri opravljanju dela resna, zanesljiva in kredibilna, da bi se držala norm in pravil, ki na posameznih področjih veljajo, da bi izpolnjevala pričakovanja svojih strank, naročnikov, kolegov raziskovalcev in študentov. Pri ljudeh so seveda odzivi različni, večinoma niti ne sprašujejo kaj več, če že, potem začudeno sprašujejo: "Aja, a to je prav poseben študij za tolmačenje?" ali pa "A res, a tudi tolmačenje je mogoče raziskovati? Zanimivo." 

Res je, zanimivo namreč. Če bi me pred petimi leti, kaj, še celo pred tremi leti vprašali, kaj mislim, da bom počela danes, si ne bi niti v sanjah zamislila vseh teh klobukov. A kljub temu da mi včasih zmanjkuje časa in le z naporom sledim vsem obveznostim, so to vseeno najlepši klobuki na svetu, ki jih ne zamenjam z nikomer!

Sekcija sodnih tolmačev

Pisali smo že o delavnici Eulite Trafut, čas pa je tudi, da zapišemo nekaj o odzivu na uvajanje in izvajanje Direktive o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih v Sloveniji. Že skoraj mesec dni je v veljavi novela Pravilnika o sodnih tolmačih, pri Društvu znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije pa so pohiteli z ustanovitvijo posebne Sekcije sodnih tolmačev, ki je že sprejela temeljne dokumente, vizijo, poslanstvo, etični kodeks in program dela.

Kot so zapisali v svojem sporočilu za javnost, je bilo potrebo po organiziranem združevanju, zastopanju interesov in zagotavljanju stalnega strokovnega usposabljanja občutiti že več let. Cilj SST DZTPS je tako združiti sodne tolmače v Republiki Sloveniji pod eno streho in v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje, pravosodnimi organi, izobraževalnimi ustanovami, mednarodnimi in nacionalnimi stanovskimi združenji uvesti sistem za rast kakovosti sodnega tolmaštva ter zastopati interese te skupine strokovnjakov, da bi lahko kar najbolje opravljali svoje odgovorno delo kot osebe posebnega javnega zaupanja.

Ustanovitev posebne sekcije sodnih tolmačev je pomemben korak naprej pri zagotavljanju kakovostnih storitev sodnega tolmačenja in prevajanja, hkrati pa tudi prispeva k ozaveščanju vloge prevajanja in tolmačenja oz. prevajalcev in tolmačev v sodobnem svetu. Sekciji in vsem, ki so se ji in se ji še bodo pridružili, želimo veliko uspehov pri uresničevanju vizije in poslanstva.