torek, 03. marec 2015

Prijetno s koristnim

Kot sem obljubila v prejšnji objavi, bom tokrat napisala nekaj več o dodatnem poklicnem izobraževanju, ki sem se ga udeležila januarja. Glede na to da od zaključka mojega šolanja ni preteklo več kot pet let, se morda kdo sprašuje, zakaj mi je tega treba, a moj odgovor je prav ta - ker je od zaključka mojega šolanja preteklo že pet let! Ker sem prepričana, da se moramo učiti vse življenje in da lahko vsako znanje, spretnost, obrt vedno dodatno izpopolnjujemo.

Pri tolmačenju gre izpopolnjevanju lahko za dodajanje novih delovnih jezikov (tudi o tem bom, upam, pisala v tem letu). Tisti, ki ne tolmačimo redno (torej ne vsakodnevno niti tedensko), moramo nenehno skrbeti za ohranjanje kondicije in po potrebi piliti tehniko. Obstajajo tudi posebna tematska področja, ki se jim je dobro posvetiti z vidika terminologije in razumevanja pojmov oz. procesov, posebej če nam pri tem lahko pomaga strokovnjak (finance, ekonomija, pravo ipd.). Prepričana pa sem, da prav vsakemu tolmaču prav pride, da se od časa do časa malo ustavi, premisli o svojem delu, pogleda onkraj meja svojih vsakodnevnih rutinskih opravil in obveznosti, ter se nauči še kaj novega o tem čudovitem poklicu.

Tako nisem posebej omahovala, ko sem na Twitterju zasledila povabilo za paket predavanj Peak performance for interpreters, še posebej pa ko sem videla, kdo jih bo vodil, tako da sem se na koncu udeležila kar vseh treh. Prvi seminar se je osredotočil na pravilno in ustrezno prehranjevanje, vodil ga je Kamil Celoh, ki nam je na podlagi znanstvenih izsledkov razložil, kaj je dobro in kaj ne za dobro delovanje našega organizma. Elisabet Tiselius nas je v drugem seminarju spomnila na pomen vaj tudi po koncu tolmaškega šolanja in z nami delila mnogo zelo koristnih nasvetov, ki se jih ni težko držati. Tretji seminar je vodil Jonathan Downie, ki je opozoril na dobro pripravo na tolmačenje in izpostavil vlogo in pomen naročnika, čemur pogosto ne posvečamo veliko pozornosti, čeprav je na trgu nujno. V zadnjem seminarju pa smo pod vodstvom Martina Djovčoša pogledali, kaj se dogaja v možganih med tolmačenjem.

Že po drugem seminarju so organizatorji seminarja ustvarili tudi stran na Facebooku, ki je namanjena deljenju idej in nasvetov o tolmaški praksi, predvsem pa omogoča članom, da se glede na jezikovne kombinacije dogovorijo za dodatne praktične vaje.



Moja izkušnja je torej več kot pozitivna, čeprav prvič s spletnimi seminarji, ampak pri eCPD je vse potekalo tako gladko in pregledno, da res ni bilo nobenih težav, tudi ko zaradi drugih obveznosti nisem mogla slediti v živo in sem si šele naknadno ogledala posnetek.

Seveda se pri tovrstnih zadevah vedno postavlja vprašanje denarja in stroškov, vendar se je potrebno tudi vprašati, koliko smo pripravljeni vlagati v svojo dejavnost oz. znanje in spretnosti za opravljanje te dejavnosti. Sama menim, da je nekaj zasluženega denarja vedno dobro vložiti nazaj v "posel", ne samo zaradi novo pridobljenih znanj in veščin, sledenja napredku, ampak tudi zaradi, khm, karme … (da ne govorim o novih poznanstvih, dobrem občutku, ko nekaj naredimo zase ipd.).

Res je, dandanes lahko na spletu v delčku sekunde najdemo različne članke in prispevke o vseh mogočih temah, tudi poklicnih, in seveda vse te redno prebiramo, a to ni isto, kot če se udeležiš konkretnega seminarja (v živo ali na daljavo). Iz svoje izkušnje lahko povem, da ko za nekaj plačaš, si potem tudi vzameš čas in se temu 100 % posvetiš in zraven dejansko razmišljaš o svojem delu, konkretni situaciji s takšne ptičje perspektive. Takrat postanejo jasne tudi stvari, ki jih včasih ob vsakodnevnih obveznostih ne opazimo … Poleg tega pa se čisto vedno lahko kaj novega naučimo!

Če koga mikajo seminarji v živo, pa priporočam te delavnice. V kratkem se obeta tudi praktično naravnani seminar o tehnikah konsekutivnega tolmačenja … ;-)

Kakšno pa je vaše mnenje o nadaljnjem poklicnem in strokovnjem izpopolnjevanju? Je potem, ko pridobimo ustrezno izobrazbo in redno delamo, nujno ali ne?

torek, 13. januar 2015

V novo leto po nove zmage*

Ob začetku novega leta se delajo načrti, seznami, malo gledamo nazaj, še raje pa naprej, v upanju, da bo novo leto z nami prijazno in da nam bo uspelo vse in še več, kar si zastavimo. Včasih so cilji zastavljeni previsoko, včasih jih je preveč ali so preveč nedorečeni, da bi jih sploh uspeli doseči in se ob koncu leta potrepljati po ramenih. 

Sama sem tiste sorte človek, da si cilje postavljam kar naprej, za prihodnje leto, za prihodnjega pol leta, en mesec, v resnici za vsak dan posebej, a priznam, da jih ni vedno lahko izpeljati. Zato sem se odločila, da se letošnjega novega leta lotim z bolj resnim in strukturiranim pristopom. K temu je v grobem pripomogla le ena stvar: doktorat, ki je končno začel dobivati fizično obliko in ki bi ga rada dokončala do jeseni, ko se mi izteče pogodba na fakulteti; po tem se bom verjetno znova vrnila na trg, na kar želim biti kar najbolje pripravljena.

Kar pa pomeni, da se moram (spet) začeti spoprijemati s poslovnim svetom in poslovnim načinom razmišljanja, ki mi osebno ni najbližji, a vem, da je pri tolmaškem/prevajalskem poklicu neobhoden, če želiš uspeti. Zato sem z vsemi štirimi zagrabila možnost, ki jo je kolegom, kot sem sama (torej neveščim, izgubljenim, vstavi pridevnik po želji), ponudila gurujka poslovnih praks za prevajalce in večkrat nagrajena blogerka in voditeljica seminarjev, Marta Stelmaszak  za uspešen začetek leta. Poleg knjige, ki jo je uspešno izdala konec lanskega leta, je za januar pripravila poseben brezplačen poslovni tečaj (January Business Camp), v okviru katerega nas vsakodnevno zalaga s svojimi nasveti in nalogami, od tega da ugotovimo, kaj so naše konkurenčne prednosti pred drugimi, kakšni so naši kratko- in dolgoročni cilji (glede strank, prihodkov in podobnih konkretnih stvari) do tega, kakšna bo izvedba teh ciljev in še bolj pomembno časovni načrt za njihovo uspešno izpeljavo. Res dobrodošlo in učinkovito, poleg tega pa Marta vedno predstavi tudi čisto svoje  cilje, naloge in metode, da si lahko lažje predstavljamo, kako njen sistem funkcionira. Naloge so včasih obsežne in vzamejo veliko časa, a so zelo koristne in dejansko so rezultati takšnega razmišljanja takoj vidni, saj smo imeli že po nekaj dneh na listu papirja pred seboj konkreten načrt poslovnega razvoja za prihodnje leto! Tečaja še ni konec, tako da se lahko še vedno prijavite in poskrbite, da boste novo (poslovno) leto dočakali pripravljeni.

Kdo si ne želi rasti? (vir)

Poleg poslovnega vidika svojega poklica pa sem se odločila v tem letu okrepiti in osvežiti tudi vsebinskega. Že dolgo namreč mislim, da je za poklicni razvoj in razvoj strokovnega znanja nujno, da to znanje nenehno izpopolnjujemo, in to velja tudi za prevajalce in tolmače. Resda v okviru priprave doktorata veliko raziskujem s področja tolmačenja in tolmačeslovja, a tu gre bolj za akademski, teoretični vidik. S praktičnega vidika pa se mi zdi še vedno pomembno, da se kot delujoča tolmačka od časa do časa ustavim, ugotovim, kje sem, in se posvetim širjenju znanja in praks, ki mi bodo koristile osebno, pri tolmačenju in poklicnem napredku. Če nasveti pridejo od izkušenejših kolegov, še toliko bolje! Ko sem na Twitterju v začetku januarja zagledala informacije o tolmaško usmerjenih spletnih seminarjih za nadaljnji poklicni razvoj, sem vedela, da je to to, pa še teme in govorci so zanimivi, zato odločitev ni bila težka. Več o seminarjih pa bom napisala kmalu.

Kakšni so pa vaši (tolmaški) novoletni načrti? 

* in, upam, več objav! ;)


petek, 06. junij 2014

Znanje jezikov in gospodarska kriza (simulacija konference s tolmačenjem)

MA Tolmačenje
Oddelek za prevajalstvo
Filozofske fakultete v Ljubljani
vabi na

DAN ODPRTIH VRAT
»znanje jezikov in gospodarska kriza«

Tudi letos boste vsi, ki vas zanima konferenčno tolmačenje, lahko spoznali delo naših študentov na simulaciji konference s simultanim tolmačenjem, ki bo potekala v ponedeljek, 9. junija 2014 med 10.00 in 11.30 v predavalnici 31 v pritličju Filozofske fakultete:
Pozdrav predstojnice Oddelka za prevajalstvo, prof. dr. Nike Kocijančič Pokorn.
Nagovor vodje slovenske kabine pri Evropski komisiji, gospe Marjane Rupnik.

Tolmačeni referati:
Peter Umek: Pourquoi parler la langue
Lars Felgner: Fremdsprachenkenntnisse reichen nicht. Die EU braucht gelebte Mehrsprachigkeit!
Donald Reindl: The Economic Importance of Less Commonly Taught Languages

Sledi trojezična razprava vseh predavateljev, ki bo prav tako tolmačena. Hitro preklapljanje med različnimi jeziki je poklicna stvarnost tolmačenja za institucije EU, zato bodo letošnji študenti predstavili tudi takšen način dela v kabini.


                         Lepo vabljeni!
      

ponedeljek, 03. februar 2014

Pomen neposrednega stika

Posebno veselje me obide, ko se name prek tega ali onega znanca obrnejo neposredni naročniki tolmaških storitev. Pa ne le zaradi finančnih razlogov, ki so resnici na ljubo včasih res občutni v primerjavi s tem, kar ponujajo agencije, ampak predvsem zaradi tega neposrednega stika, ki omogoča polnejšo in bogatejšo tolmaško izkušnjo. Kako?

Neposredni stik z naročnikom omogoča tolmaču, da iz prve roke izve, na kakšnem dogodku ga potrebujejo, kdo bodo poslušalci, kakšen je namen dogodka in podobne podrobnosti, ki jih pri agencijah včasih na silo vlečeš iz projektnih vodij ali pa mora preteči celo morje elektronskih sporočil, preden si lahko ustvariš polno in pravo sliko. Kar pa je še pomembneje: ko kontaktiraš z naročnikom, se lahko, če je izvedljivo, dogovoriš tudi za to, da se pred samim dogodkom srečaš z govorcem in z njim spregovoriš kakšno besedo.

Na spletu se sicer dandanes najde vse in še več, morda tudi kakšen videoposnetek z izjavo/govorom osebe, ki ga boste tolmačili naslednji četrtek, kar je seveda velika prednost. Morda vam uspe celo najti tematsko soroden govor, ki vam lahko pomaga pri terminologiji, vsekakor pa boste lahko že pred dogodkom preverili, kakšen je govor vašega govorca, ali ima kakšen poseben naglas, morda govorno napako ali posebnost, ali govori hitro ali počasi, je vajen nastopanja ali ne. Zelo veliko informacij lahko dobimo že iz kratkega video posnetka. A kljub temu sama vseeno prisegam in, če je le mogoče, vztrajam na osebnem stiku z govorcem.

Ne gre za ure in ure druženja, ampak samo za kakšno minuto srečanja, saj se mi zdi nadvse pomembno, da se govorcu predstavim, mu povem, da bom jaz njegov glas v ciljnem jeziku in da se tega veselim (ker se res čisto vedno veselim tega!). Če sem med pripravo naletela na kakšno specifično vprašanje, je to seveda tudi idealna priložnost, da kaj povprašam in razčistim iz prve roke, vendar običajno ne pretiravam s tem. Lahko bi delovalo, kot da v resnici nisem pripravljena, zato res skrbno izberem vprašanje, če ga že zastavim. Sem pa prepričana, da je ta stik koristen ne le za to, da jaz srečam govorca in začutim njegovo energijo, ampak tudi zato, da govorec vidi in se sreča z mano. Če tolmačim v simultani tehniki, me med svojim govorom najbrž niti ne bo opazil, v bolj ali manj temni kabini na koncu dvorane. Če pa gre za konsekutivno tolmačenje, pa je takšen hiter "sestanek" skoraj nujen, da se razčisti vse glede načina podajanja in dolžine enote in drugih praktičih vidikov.

Stik je torej pomemben tudi za govorce same, ki včasih nimajo izkušenj s tolmačenjem, prav vsi pa so po mojih izkušnjah izjemno prijazni in cenijo naše delo, saj smo, kot rečeno, njihov glas v ciljnem jeziku in lahko šele z našo pomočjo dosežejo namen srečanja. Na visokih ravneh seveda tovrstne minute z govorcem niso mogoče, vseeno pa menim, da je, kolikor nam to okoliščine dovoljujejo, potrebno z govorci vzpostaviti oseben stik, pa četudi le z rokovanjem in prijaznim pogledom. Naš poklic kljub vsem mogočim tehnološkim napredkom vseeno ostaja zelo človeški, pomembna je energija, ki mora zakrožiti med govorcem, tolmačem in poslušalci, pomembno je, da smo na isti valovni dolžini.

Se strinjate? Ali menite, da se tolmači ne smemo izpostavljati in moramo zgolj opraviti svoje delo, vprašanje energije pa pustiti ob strani? Vesela bom vašega mnenja in izkušenj.

torek, 17. december 2013

Slovenska tolmaška skupnost praznuje

Tako je, kljub trenutni krizi in morda bolj sivemu vzdušju imajo slovenski tolmači letos dober razlog za praznovanje, saj Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije praznuje 40-letnico delovanja. Združenje je že od začetka delovanja predvsem branik tolmačenja v in iz slovenskega jezika ter varuh poklicnih standardov za konferenčno tolmačenje, s spreminjanjem okoliščin in položaja slovenščine v mednarodnem okolju pa se seveda njegovo poslanstno še zdaleč ni zaključilo. V trenutnih razmerah bi celo lahko rekli, da postaja vloga Združenja vse bolj pomembna, o čemer smo se lahko prepričali tudi v razpravi na okrogli mizi o izzivih slovenskega tolmača danes.

Poleg tega dogodka so v Združenju v tem prazničnem letu pripravili še vrsto drugih obeležitev te okrogle obletnice obstoja. Tako so že v začetku leta izdali poseben zbornik (dostopen tudi na spletu), ki združuje različne prispevke članov in članic, predvsem z vidika delovanja Združenja, pa tudi pripovedi različnih osebnih izkušenj tako tolmačev kot uporabnikov tolmačenja. Zanimivo branje, tako za vse, ki jih ta poklic mika, kot tudi za radovedneže, ki se jim ta poklic zdi zanimiv.

Pred kratkim je predsednica ZKTS, ga. Jana Veber, tudi gostovala v oddaji Jezikovni pogovori na radijskem programu ARS. Beseda je tekla o preteklosti in sedanjosti tolmaškega poklica ter o različnih vrstah tolmačenja, o izobraževanju in konkretnem poklicnem delu tolmačev, bodisi na prostem trgu kot v različnih ustanovah, ter o vlogi in ciljih ZKTS. Konec januarja bo na sporedu še druga oddaja, ki jo z veseljem pričakujemo.

Medijsko pojavljanje pa je prejšnji teden dopolnil še televizijski prispevek na nacionalni televiziji o 40-letnici delovanja ZKTS kot edinega stanovskega združenja tolmačenja. Vsi ti prispevki so seveda zelo dobrodošli, ne le zato da se obeleži ta pomemben jubilej, ampak tudi zato da Združenje in z njim tolmaški poklic postaneta v družbi bolj prepoznana in priznana. Tolmači smo v skladu s poklicno etiko in standardi kakovostnega dela pri nudenju svoje storitve v "drugem" planu (razen pri konsekutivnem tolmačenju, ko stojimo poleg govorca), zato je pomembno, da se vseeno pojavljamo v javnosti, da širša javnost spozna naše delo, prednosti dela z usposobljenimi tolmači. Le na ta način bomo lahko ohranili visoke poklicne (etične, delovne, tehnične) standarde konferenčnega tolmačenja in rabo slovenščine na mednarodni ravni.

torek, 10. december 2013

Razmišljanje o izzivih slovenskega tolmača

Krajše poročilo o okrogli mizi ZKTS si lahko preberete na njihovi spletni strani, fotografije pa na njihovem profilu na Facebooku, tukaj pa le nekaj iztočnic in misli, ki so se mi porodile ob in predvsem po dogodku. Ta je bil sicer zelo poučen z veliko informacijami, predvsem o študiju tolmačenja in nato o  trenutnih razmerah tako na prostem tolmaškem trgu kot na institucionalnem področju (EU, slovenska državna uprava). Očitno je bilo to srečanje res že prepotrebno, saj smo v pol tretji uri (!) komaj dobro odprli razpravo, kar je dober znak za morebitne dogodke, za katere upam, da bodo po tem zgledu še sledili v ne tako oddaljeni prihodnosti.

Prva pomembna točka, ki jo želim izpostaviti, je močna prisotnost mladih tolmačev na okrogli mizi, kar po mojem mnenju kaže potrebo mladih, da si na začetku poklicne poti poiščejo okrilje in oporo znotraj uveljavljene strukture, predvsem pa zavedanje mladih, da je tovrstno stanovsko združevanje pomembno. V teh časih, ko se potreba po tolmačenju zaradi finančne krize zmanjšuje, je zlasti mlajša generacija tolmačev na slabšem, saj nima vzpostavljenih stikov z neposrednimi naročniki in uveljavljenimi kolegi, zaradi česar težje pride do prepotrebnih dejanskih izkušenj. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da so pri ZKTS izpostavili, da je včlanitev v Združenje mogoča tudi brez sicer zahtevanega števila tolmaški dni, temveč po uspešno prestanem preskusu oz. tolmaškem izpitu, ki ga na Združenju organizirajo, ko je za posamezno jezikovno kombinacijo dovolj interesentov.


Poleg tega se zdi odlična tudi zamisel o mentorstvu za mlade tolmače. Na začetku poklicne poti je vsak kdaj v dvomih, ne ve, na koga se obrniti za nasvet, pomoč ali zgolj toplo in ohrabrujočo besedo in potrditev, da je na pravi poti. Čeprav gre za velik projekt in so člani Združenja gotovo polno zasedeni, bi bila takšna oblika uvajanja mladih v poklic dobrodošla. Z zanimanjem bom spremljala dogajanje na tem področju in res upam, da se bo ideja sčasoma uresničila.

Kajti brez ustreznega usmerjanja, pravih informacij in stanovske podpore, so mladi tolmači lahko hitra tarča agresivnega pristopa različnih prevajalskih agencij. Njim se na okrogli mizi nismo posebej posvečali, žal tudi ni bilo nobenega predstavnika z njihovega brega, pa vendar je jasno, da so prav agencije tiste, ki danes v veliki meri krojijo tolmaški trg. S tem, ko poleg tolmaške storitve ponujajo tudi tolmaško opremo in prevajalske storitve, so za naročnike, npr. organizatorje konferenc, seveda veliko bolj zanimiva in praktična rešitev, ki ji posamezni tolmači težko konkuriramo.



Prav gotovo si končni naročniki želijo poenostaviti poslovanje in agencije so tu našle svoje mesto, a kaj potem ostane tolmačem? S posamičnim bojem in upiranjem zniževanju tarif ne bomo dosegli veliko, ker se bo vedno našel kdo, ki bo sprejel delo, pa če bo tarifa še tako nizka. Člani Združenja in somišljeniki morda res ne, zato pa toliko raje vsi tisti študentje, po možnosti celo takšni z ne-jezikovnih smeri. Takšnih Združenje s svojimi pozivi po solidarnosti gotovo ne bo doseglo.

Morda pa bi bila to dobra priložnost, da bi si Združenje kot zastopnik poklicnih tolmačev in varuh poklicnih standardov poskušal agencije vsaj deloma pridobiti na svojo stran. Morda z neko obliko "certificiranja" agencij, ki bi se držale sprejetih poklicnih standardov in pogojev za tolmaško delo, tolmaču pa bi kljub posredniškemu deležu (že obstaja konsenz, kolikšen je ta?) na koncu vseeno zagotovile ustrezen honorar. Verjetno se sliši idealistično, ampak verjetno je treba na nek način ugrizniti v to kislo jabolko, preden se bo tehtnica povsem prevesila na stran agencij in bomo tolmači ostali brez vsakega pogajalskega izhodišča. Prevajalske agencije sicer še vedno rastejo kot gobe po dežju, a osebno verjamem, da bodo dolgoročno preživele le tiste, ki bodo zagotavljale dobro storitev, torej zaposlovale ustrezno usposobljene in ustrezno plačane tolmače. Morda sem idealist, a druge rešitve preprosto ne vidim.

Potem se mi poraja še kar nekaj vprašanj, med drugim vprašanje tolmačenja na daljavo, ki bo prek različnih globalnih storitev (Babelverse)  gotovo kmalu odločno zakorakalo tudi na naš trg. Pa področje vseživljenjskega učenja in morebitni seminarji rabe IKT in novih orodij pri tolmaškem delu (pametni telefoni, tablice). Tudi to so izzivi slovenskega tolmača danes, tudi na tem področju bo vloga ZKTS pomembna. Pomemben bo vsak tolmač in vsak zadovoljen in osveščen naročnik naših storitev, zato je jasno, da si moramo še naprej v prvi vrsti prizadevati za to, da vedno in povsod nudimo kakovostno, več kot le odlično tolmaško storitev.

Čeprav je prihodnost negotova, se nam je po mojem mnenju ni treba bati. Prav tako se mi tudi ne zdi smiselno na vrat na nos omejevati študijskih programov tolmačenja, čeprav se trg zdi na videz zasičen. Kaj pa vi mislite? Pred kakšne izzive je postavljen slovenski tolmač? Kako naj se nanje odzove? Vesela bom vsakega odziva!

torek, 19. november 2013

Izzivi slovenskega tolmača danes

Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije vabi na okroglo mizo z naslovom IZZIVI SLOVENSKEGA TOLMAČA DANES, ki bo potekala 22. novembra 2013, ob 17 h, v prostorih ZKTS (Trnovski pristan 2, Ljubljana).

Na okrogli mizi bo beseda tekla o aktualnih razmerah na trgu, upadu povpraševanja, delu agencij, sodelovanju pri oblikovanju razpisov, širjenju baze ponudnikov storitev tolmačenja na trgu in podobno. Dogodek je odprte narave, tako so nanj iskreno vabljeni vsi zainteresirani.

ZKTS prosi, da svojo udeležbo potrdite do srede, 20. novembra 2013. Ne zamudite!