Naročnik, s katerim sem sicer prvič sodelovala, mi je pred dogodkom poslal natančna navodila in zelo izrčpno gradivo, z njim sem se tudi predhodno srečala in spoznala, da sva lahko dorekla podrobnosti o dogodku, njihovih in mojih pričakovanjih, tako da lahko to izkušnjo štejem kot vzor za prihodnje sodelovanje (z njim ali drugimi naročniki). Res, prava poezija je delati z ljudmi, ki imajo odprte karte in so pripravljeni prisluhniti mnenju in željam tolmača!
Poleg tega pa sem tokrat potovala skupaj s svojimi poslušalci. Ker sicer nisem najbolj ekstravertirana oseba in običajno ne načenjam pogovora z neznanci, sem prvi del poti preživela pretežno sama in v miru, kar mi je bilo čisto po godu, da sem se lahko miselno in psihično pripravljala na samo delo, ki me je čakalo le nekaj ur po pristanku letala. Po tolmačenju pa je k meni pristopilo kar nekaj ljudi in načelo pogovor z menoj, sicer z varnostnim vprašanjem "Vi pa niste ena od nas?", in ko sem odgovorila, da sem bila na dogodku njihova tolmačka, so me z zanimanjem začeli spraševati o mojem delu in, kar je lepo pobožalo moj ego, tudi pohvalili moje tolmačenje. Neposredne povratne informacije so neprecenljive, hkrati pa stik z poslušalci vedno izrabim za to, da ljudem, ki jih to zanima, seveda, povem kaj več o našem delu in poklicu, saj jih veliko ne ve in si niti ne predstavlja, kaj točno tolmač počne. Mar ni tako, da v kabini zgolj beremo že prevedeno besedilo? A res, a to potem ni vnaprej posneto? :)
Dogodek je bil sicer zelo profesionalno zasnovan, z ogromno podporno ekipo, tudi za tolmače, ki so nas sicer posadili v zaodrje prostorne dvorane. Žal mi je bilo, da dogajanja (lahko rečem kar spektakla) nisem mogla spremljati v živo, pa ne le zaradi zanimivega programa, ampak ker na ekranu nismo videli celotnega dogajanja in publike, kar je nekoliko vplivalo na delo tolmačev. Z madžarskim kolegom sva se pozneje pogovarjala, da dejansko manjka en del vsebine, če nimaš pregleda in pogleda nad poslušalci in ne vidiš njihovih odzivov na dogajanje in tudi sporočilo, ki jim ga kot tolmač posreduješ prek slušalk.
Tudi stik z drugimi tolmači moram uvrstiti med velike pluse tega potovanja, saj sem imela odlično (redko) priložnost, da v živo poklepetam s "sotrpini" iz drugih držav, okolja, z drugačnimi poklicnimi potmi in izkušnjami. Da niti ne omenjam družabnega programa in gala večerje, ki so jo organizatorji pripravili za udeležence konvencije in smo se je kot del "delegacije" udeležili tudi tolmači (ne, takrat na srečo, nismo delali!). Še ena od svetlih točk našega poklica! Posebej zanimivo pa je bilo zame že samo druženje s skupino ljudi, ki deluje na čisto drugačnem področju, s čisto drugačnim ozadjem, drugačnimi temami pogovorov. Tista dva dni sem postala del njih in z njimi delila področje zanimanja, se vživljala v njihovo kožo in način razmišljanja. Res smo tolmači le strokovnjaki za komunikacijo, vendar na vsaki tolmaški nalogi postanemo tudi del poklicne skupine ljudi, za katero tolmačimo.
Tudi to je del našega poklica, ki me navdušuje, saj pri vsakem tolmačenju izvem in spoznam toliko novih stvari, spoznam toliko zanimivih ljudi in se dotikam področij, ki (se) jih morda nikoli ne bi. Morda je sicer to povezano z mojo "mladostjo" v tem poklicu in me bo sčasoma to navdušenje minilo, upam pa, da ne. Da bo vsako tolmačenje še vedno tako vznemirljivo in bogato z izkušnjami. Pa tudi, da bom kot tolmačka še kam (pogosteje!) potovala (pa čeprav na novega leta dan nisem peljala svojega kovčka na sprehod, kot je bo stari južnoameriški tradiciji to storila Aida).
 |
| CCIB, mednarodni konferenčni center v Barceloni |
Ni komentarjev:
Objavite komentar