Začetek GD za tolmačenje...

Pred nekaj dnevi je minilo 55 let, odkar so se v Bruslju začela pogajanja o dveh pogodbah, ki sta bili podpisani leta 1957 v Rimu. Dve od šestih takrat prisotnih tolmačk v spodnjem video posnetku pripovedujeta o začetkih evropske tolmaške službe, ki je sčasoma postala GD za tolmačenje oz SCIC. Vse najboljše SCIC!

Peticija proti ukinitvi programa v Westminstru

(c)

Že nekaj mesecev tolmači bolj ali manj glasno protestirajo in izražajo svoje nezadovoljstvo nad odločitvijo, da se zaradi racionalizacije ukine eden od najstarejših in najprestižnejših študijskih programov tolmačenja v Westminstru. Seveda vsi razumemo, da smo se znašli v obdobju krize, ampak ukinjati kakovostne in svetovno priznane študijske programe, gotovo ne more biti rešitev. Še posebej ker se prav v zadnjem času vse bolj poudarja, da se bo ob skorajšnjem upokojevanju generacije baby-boomerjev (zlasti v institucijah EU), pojavil velik manjko tolmačev z angleščino kot maternim jezikom in bi potrebovali več novih, svežih moči.

Te odločitve ni mogoče kar mirno požreti in skomigniti z rameni, češ, jah tudi to se dogaja. Ukinitev takšnega programa ni le velik udarec za neposredno vpletene profesorje in tolmače, ki so sodelovali pri usposabljanju, ter vse potencialne študente (med njimi je tudi veliko tujcev), ampak predstavlja ta odločitev tudi nevaren precedens, za katerega lahko le upamo, da mu ne bodo sledili tudi na drugih fakultetah in univerzah. S podobnim krčenjem se soočajo tudi študentje v programu na SSLMIT v Trstu. Kdo bo naslednji?

Žalostno je, da se breme hudih finančnih okoliščin prelaga na izobraževanje. Ravno to je po mojem tista rešilna bilka, ki lahko s pametnim razporejanjem sredstev in moči ter z vzpostavitvijo premišljenih partnerstev popelje gospodarstva iz krize. Ukinitve si ne zasluži noben študijski program, ki proizvaja kakovostno in zaposljivo delovno silo (kar diplomanti iz Westminstra gotovo so, tako v Evropi kot npr. v OZN). Tolmači so v današnjem globaliziranem svetu še vedno ključni vezni člen v mednarodnem kontekstu, ki zagotavljajo povezovanje ljudi iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij, ki branijo eno pomembnejših človekovih pravic, da se izraža v svojem maternem jeziku, in s svojim jezikovnim posredovanjem širijo znanje in sprejemanje drugačnih kultur.

Zato je prav, da se upremo takšnemu nerazumljivemu ravnanju birtanskih (in drugih) oblasti, in se pridružimo peticiji proti ukinitvi tolmaškega programa v Westminstru.

Kaj vse pokriva tolmačenje ...

Moja prejšnja objava je bila morda preveč impulzivno napisana. Ampak odločila sem se, da je ne bom popravljala, krajšala, brisala (čeprav sem že nekajkrat na to pomislila). Saj sem že v naslovu napisala, da bo tukaj mogoče najti tudi tolmaške prebliske, tako da imam "opravičilo". ;) Še vedno pa ne odstopam od tega, da je treba stvarem dati ustrezna imena in ne mešati jabolk in hrušk, ker potem nastane samo ena brezbarvna nedoločljiva čežana (ki je lahko sicer tudi okusna, ampak samo pozimi, samo če daš še malo cimeta, vanilije, če ni preveč pokuhana, če ni prevroča ... uh, preveč pogojev, a ne?). Skratka, saj razumete. Če ni potrebe (in tu je res ni), potem ni treba mešati stvari. Eno je prevajanje, drugo je tolmačenje.

Aha, sem že pri rdeči niti. Torej tolmačenje je - govorni prenos (zakaj pa ne?) besedil iz enega jezika v drugega. Zaradi različnih potreb so se v toku zgodovine, sploh v zadnjih petdesetih letih izkristalizirale tri vrste tolmačenja, ki so si med seboj podobne, vendar vseeno precej različne, kar zadeva okoliščine, vlogo ipd. Prav zato se v zadnjem času v tolmaških akademskih krogih vse bolj poudarja, da za vsako od teh oblik potrebujemo posebne vrste usposabljanje.

(c) Maximo Sanz, Fotolia

Prva in verjetno najbolj razširjena oblika je tolmačenje za skupnost potrebe skupnosti (community interpreting * v zadnjem času se tudi v Sloveniji precej raziskuje to področje in raziskovalci so se odločili, da bodo uporabljali kar izraz tolmačenje za skupnost), ki se odvija v bolj nacionalnem kontekstu (in ne npr. na mednarodni ravni kot konferenčno tolmačenje). Gre predvsem za tolmačenje v zdravstvenih ustanovah, na upravnih enotah, v postopkih pridobivanja azila oz. povsod, kjer nekdo za uspešno urejanje zadev potrebuje tolmača, saj ne razume jezika države. Pri nas večinoma tu vskočijo znanci ali sorodniki, ki jezik razumejo in govorijo in tako prevzamejo posredniško vlogo. V nekaterih državah (ZDA, Japonska, tudi v Evropi npr. Norveška, Švedska, Španija idr.) je vloga tolmačev za potrebe skupnosti formalizirana, na voljo je tudi posebno usposabljanje ali celo študijski program, pri nas pa je to področje še precej v povojih oz. se počasi razvija šele v zadnjem času.

Dokaj strogo pa je povsod urejeno področje sodnega tolmačenja, saj gre pri tem za tolmačenje v pravnih postopkih pred sodišči (pri nas to pokriva tudi prevajanje dokumentov s sodno overitvijo). Lahko se odvija v nacionalnem ali mednarodnem kontekstu, od tolmača pa zahteva odlično poznavanje pravne terminologije, pa tudi drugih področij, ki se lahko v posameznih primerih pojavijo. Njihovo področje dela kot tudi pogoji za to, da sploh postaneš sodni tolmač, so pri nas urejeni v Pravilniku o sodnih tolmačih. Postopek imenovanja in tečaje organizira Ministrstvo za pravosodje.

Kabine za konferenčno tolmačenje (Vir)

Konferenčno tolmačenje pa kot že omenjeno pokriva tolmačenje na mednarodnih dogodkih (konferencah, simpozijih, seminarjih). Zaradi razvoja in dostopnosti tehnologije ter zamudnosti konsekutivnega tolmačenja se večinoma uporablja simultano tolmačenje, pri katerem je nujna konferenčna oprema (tolmači sedijo v zvočno izoliranih kabinah, slušatelji njihovo podajanje poslušajo prek slušalk). Če tolmačenje potrebuje le ena ali največ dve osebi, lahko tolmač dela šepetaje oz. izvaja t.i. chouchotage, ki pa je za tolmača precej naporno (stres za glasilke), pa tudi za okolico je lahko po celodnevnem "šepetanju v ozadju" že pošteno moteče. V zadnjem času se za krajša (2 do 3 ure) srečanja ali tolmačenje na prostem (misije, obiski obratov ipd.) uveljavlja tudi prenosna oprema za simultano tolmačenje, ki pa je sama v praksi (in tudi sicer) še ne poznam in tako težko napišem kaj več o njej.

To so torej v grobem in zelo na hitro različne oblike tolmačenja, ki jih poznamo danes. O tem, kaj ne spada pod tolmačenje, pa naslednjič! ;)

Ustno prevajanje?

Nisem pikolovska, ampak ob nekaterih rečeh mi gredo kocine pokonci. Ena od teh je predrznost, ki si jo dovolijo prevajalske in tolmaške agencije, ko objavljajo katastrofalne prevode svojih spletnih strani (resno?) in v predstavitvenih besedilih trosijo marjetice, vijolice in druge podobne neumnosti.

Tako mi je oni dan v oči padla spletna stran neke agencije in njena ubeseditev: "konferenčno tolmačenje oz ustno prevajanje". Prosim? Tudi če gre za poenostavitev in željo po "domačem" izrazu, ki bi ga slehernik razumel, sem zgrožena. Nobena profesionalna agencija si po mojem mnenju ne bi smela dovoliti takšnega lapsusa in konec koncev tudi napačnega širjenja informacij. Sploh ne o svoji dejavnosti!

Tolmaška naprava (starejšega datuma ;)) v kabini. Vir

Torej, gremo še enkrat: tolmačenja ne gre zamenjevati s prevajanjem. Res gre pri obeh za prenos besedila iz enega jezika v drugega, res je pri prevajanju medij pisano besedilo, pri tolmačenju pa govorjeno (ustno...), glavni mehanizmi prenosa so morda res podobni. Ampak kot že v slovenščini sam izraz pove, gre pri tolmačenju za razlaganje, interpretacijo, ne vem, zakaj ne bi uporabljali kar te besede - vedno in povsod (kot če bi namesto besede praženje govorili kar kuhanje, ker je to pač neke vrste nadpomenka ali kaj). Bistvo tolmačenja ni zvesto prevajanje besed, besednih struktur, ampak zvest prenos sporočila. Besede so pomembne, ampak so drugotnega pomena.

Prevajalec ima pri svojem delu čas in možnost preverjanja, iskanja ustreznih izrazov, posvetovanja in brskanja po slovarjih, priročnikih. Potem ima tudi čas, da celotno besedilo še enkrat (in večkrat) prebere, pravopisno in slovnično popravi, tu in tam spremeni. Tolmač pri dejanskem tolmačenju tega časa nima, saj mora "prevajanje" opraviti v realnem času, z le nekajsekundnim odmikom od govorca. Svojo pripravo, iskanje izrazov in brskanje po priročnikih opravi pred dejanskim tolmačenjem, tako poglobljeno kot mu naročnik omogoči s posredovanjem natančnih podatkov o področju dela in obravnavanih temah, z vztrajanjem, da govorci predhodno pošljejo svoje prispevke na konferenci, da jih lahko tolmači dovolj vnaprej preučijo in se nanje pripravijo z izdelavo glosarjev in "plonkcev". V samem trenutku tolmačenja iščeš le strokovne termine, nazive, imena organizacij, združenj ... Pri vsem drugem se zanašaš na svoje znanje (jezikovno in splošno) in poskrbiš, da ciljni publiki v razumljivem jeziku predaš ustrezno sporočilo.

Tolmačenje je torej dejansko razlaganje, posredovanje govornikovih misli iz izhodiščnega jezika (in izhodiščne kulture) v ciljni jezik in ciljno kulturo. Same besede (če niso termini) niso tako pomembne kot pri prevajanju. Med študijem sem najpogosteje slišala komentar: Ne obešajte se na besede! Pri tolmačenju namreč ne iščeš dobesednih ustreznic za vsako izrečeno besedo, ker ti to prvič ne časovno ne psihofizično ne uspe (če hočeš biti razumljiv in razumljen); drugič pa tolmačiš v ciljni jezik, ki deluje po drugačnih principih ubesedovanja in z drugačnimi slovničnimi značilnostmi in pravili kot jezik izvirnika. Ciljni jezik mora pri tolmačenju zveneti naravno in tekoče brez primesi kalkov ali tujega besednega reda. To pa tolmač doseže le tako, da se na nek način odmakne od besedne ravni in dela na pomenski ravni.

Ko vas torej naslednjič ob kakšnem tolmačenju (na konferenci ali, kar je še pogosteje, na televiziji) prime, da bi kritizirali tolmača, ker za to in to besedo ni uporabil tega in tega izraza, se raje ugriznite v jezik. Seveda, morda bi ga lahko, ampak saj poznate tisto, da lahko vsako stvar izrazite na najmanj pet različnih načinov. Pomembno je, da se prenese sporočilo, da ostane pomen izvirnega govora enak. Besede so odveč - tudi dobesedno, saj mora biti tolmačeno besedilo nekoliko krajše od izvirnega.

Tolmačka pri delu. Vir

Upam, da sem s tokratno objavo kolikor toliko jasno pokazala, da tolmačenje ni prevajanje. V osnovi gre res za podobno dejavnost, pogosto so tolmači tudi prevajalci (obratno pa seveda ni tako pogosto...), a delo je povsem drugačno, saj so drugačni tudi pogoji dela. Zato mora biti po mojem mnenju drugačna tudi definicija. Recimo takole: Konferenčno tolmačenje je tolmačenje govorjenih besedil v konferenčnem, mednarodnem okolju. Pri konsekutivnem tolmačenju tolmač najprej posluša krajši odsek izvirnega govora, medtem si zapisuje bistvene elemente in nato poda govor v ciljnem jeziku. Pri simultanem tolmačenju pa govorec govori v mikrofon, tolmači pa v zvočno izoliranih kabinah pretolmačijo njegov govor v ciljni jezik, v katerem ga slušatelji poslušajo prek slušalk.

Je razumljivo? Sicer je krasen opis tolmaškega dela na voljo tudi tu, kjer sem si sposodila današnje fotografije.

Last call: Sprejemni izpit za MA Konferencno tolmacenje

Kopiram še obvestilo z oglasne deske Oddelka za prevajalstvo FF Ljubljana:


Spostovani,

se je cas za prijavo na sprejemni izpit za MA Konferencno tolmacenje. Pisni del, ki obsega prevod in povzetek besedila, je namenjenem vsem kandidatom, ki so BA studij ali nekdanji prvostopenjski stiriletni studij zakljucili na katerem izmed drugih oddelkov FF ali na drugih visokosolskih ustanovah. Potekal bo v petek, 24.6.2011 ob 8.30 uri. Zberemo se pred kabinetom 20 v pritlicju FF. Studenti OP ter kandidati, ki uspesno opravijo pisni del, se lahko se ta teden prijavijo na ustni sprejemni izpit. Informativno prijavo naj posljejo v tajnistvo FF. Ustni del izpita obsega kratko predstavitev v tujem jeziku, slovensko povzemanje dveh lahkih, kratkih govorov, ki ju boste slisali v tujih jezikih, ter vprasanja o EU, politiki, splosni izobrazbi. Ustni izpiti bodo potekali v torek in sredo 28. in 29. junija 2011 popoldne. Razpored bo objavljen 27.6.2011 glede na stevilo prijavljenih.

Sprejemni izpit velja neomejeno dolgo, tako da se ga naceloma lahko udelezijo tudi tisti studenti, ki se niso zakljucili BA stopnje.

Lepo vabljeni!

Amalija Macek
Koordinatorica MA Konferencno tolmacenje

Kam po znanje, spretnosti ...

Spodobi se torej, da začnem z nekaj osnovnimi informacijami o tolmačenju. Če ste prijadrali do te strani, potem domnevam, da se vam vsaj približno svita, kaj tolmačenje je in kako poteka, morda pa ne veste, kje se je mogoče ustrezno usposobiti za takšen poklic.

V Evropi je precej znanih in slovitih tolmaških šol, seznam univerz, ki nudijo drugostopenjski (MA) študijski program konferenčnega tolmačenja, si lahko ogledate tukaj. Za tolmaškega študija željne Slovence pa je nabor možnosti nekoliko ožji, saj programe s slovenščino kot delovnim (maternim) jezikom, ne ponuja prav veliko univerz. Če se ne motim (če se, me, prosim, popravite!), v slavni pariški šoli ESIT program (in učitelje) za določen jezik zagotovijo, če imajo vsaj tri kandidate s tem maternim jezikom.

Če torej nimate še dveh kolegov, ki si enako goreče želita študija na tej univerzi (in vsi opravite preizkuse), je lažje, če se odločite za drugostopenjski tolmaški program na Oddelku za prevajalstvo FF Univerze v Ljubljani ali na Oddelku za prevodoslovje FF Univerze v Mariboru. Primorcem bi bila morda (ne le zaradi odlične kave in prijetnejšega podnebja) ljubša izbira študij v Trstu na SSLMIT, ki ima že zelo dolgo tradicijo izobraževanja prevajalskih in tolmaških kadrov, Štajerci pa že pregovorno raje zavijejo v bližnji Graz, na inštitut za teoretično in uporabno prevodoslovje. Po novem je na ljubljanskem oddelku mogoče izbrati tudi študij v okviru skupnega programa z graškim inštitutom, pri katerem študentje enega od semestrov preživijo na partnerski univerzi, kjer opravljajo tudi del študijskih obveznosti.

Sama najbolje poznam študij v Ljubljani, zato bom tudi v nadaljevanju kaj več pisala s tega zornega kota. Vesela pa bi bila, če bi se s komentarji oglasili tudi "poznavalci" razmer na drugih univerzah (študentje, diplomanti).

Seveda pa se je za tolmaško delo mogoče usposobiti tudi neformalno, z različnimi tečaji, internim usposabljanjem (npr. v okviru javne uprave pred predsedovanjem, zdaj ne vem, če je še kaj takšnih možnosti). Mnogi so v tolmaške vode celo stopili po naključju ali kar tako, vrženi vanje, ker so se znašli na pravem mestu ob pravem času, in so se naučili plavati. Verjetno to drži bolj za konsekutivno tolmačenje, pri simultanem tolmačenju je, če ne drugega, treba vnaprej dobro poznati vsaj tehnologijo in način dela v kabinah, preden se lahko resno lotiš dela. Je pa žal pri nas tudi nekaj takšnih pogumnežev, ki se brez predhodnega znanja in izkušenj v okviru različnih agencij, podajo tudi direktno v kabino. O tem, kakšna je takšna storitev, pa raje ne upam pomisliti ...

Če povzamem - tolmaške veščine niso nekaj, česar se ne bi mogli naučiti sami, z malo vaje, vztrajnosti in iznajdljivosti. Je pa dandanašnji vsekakor priporočljivejše, če se podate na enega od predlaganih tolmaških študijskih programov (večinoma so enoletni ali dveletni) in ob uspešnem zaključku prejmete še potrdilo, ki vsemu svetu (in vsem bodočim delodajalcem) črno na belem potrjuje, da ste res usposobljeni za ta poklic (kar ni nezanemarljivo, sploh če vas mikajo javna uprava, evropske inštitucije ...). Poleg tega pa je za študij mogoče dobiti tudi velikodušne štipendije EU - kaj bi lepšega! Študij je sicer naporen in zahteven, uspeh na izpitih nikakor ni samoumeven in avtomatičen, ampak vseeno je vredno. Tolmačenje je vendar najlepši poklic na svetu! ;)

Če so vas torej zasrbele glasilke, hitro izkoristim priložnost še za malo epp-ja: pred vpisom na študij tolmačenja se opravi preizkus tolmaških sposobnosti. V Ljubljani potekajo prvi preizkusi že junija (drugi pa septembra), tako da je zadnji rok za oddajo informativne prijave 20. junij 2011, preizkus oz. sprejemni izpiti pa bodo od 27. do 29. junija 2011. Go for it!

Za začetek

VIR

Ideja o tolmaškem blogu se mi je porodila pred nekaj meseci, ko sem začela med zaznamki pridno zbirati razno razne povezave na zanimive in koristne spletne strani, glosarje, revije s področja tolmačenja in dnevnike drugih kolegov tolmačev. Z različnimi ključnimi besedami sem poskusila poiskati, kakšen podoben spletni dnevnik v slovenščini, pa razen nekaj poskusov v zvezi s sodnim tolmačenjem nisem našla nič takšnega, kar ne bi bilo orientirano v tržne namene. Upam, da se motim, in zelo vesela bom kakšnega namiga in usmeritve na že obstoječe tolmaške strani in dnevnike!

Kakor koli, odločila sem se, da bom vse najdeno (in kar se bo še našlo v procesu nastajanja) zbrala na eni strani in s tem olajšala iskanje vsem, ki jih tolmačenje zanima poklicno ali kar tako, iz firbca.

Sama sem tolmaško usposabljanje že dala skozi in zdaj začenjam stopati po samostojni poti na trgu, hkrati pa se bom v naslednjih treh letih in pol s tolmačenjem ukvarjala tudi raziskovalno. Več o vsem skupaj pa morda enkrat v prihodnje. Glede na svoje izkušnje verjetno nisem najbolj poklicana, da širnemu svetu razlagam o tolmačenju, vendar pa lahko zadeve predstavim z drugačnega, začetniškega zornega kota. Vseeno upam, da bo v teh zapisih kdo našel kaj koristnega, da bom odgovorila na kakšno vprašanje, ki se poraja študentom in vsem tistim, ki jih tolmaška kariera mika ali zanima samo od daleč, predvsem pa, da bom tudi sama dobila kakšno povratno informacijo, kritiko, komentar ali namig. Vesela bom, če se boste odzvali.

Ne obljubim, da bom objavljala vsak dan (tega si res ne želite!), si bom pa prizadevala, da bi vsaj enkrat tedensko napisala kaj novega, če bo zanimivo in uporabno, pa boste presodili vi.

Skratka, dobrodošli na tolmaškem spletnem dnevniku!