Ustno prevajanje?

Nisem pikolovska, ampak ob nekaterih rečeh mi gredo kocine pokonci. Ena od teh je predrznost, ki si jo dovolijo prevajalske in tolmaške agencije, ko objavljajo katastrofalne prevode svojih spletnih strani (resno?) in v predstavitvenih besedilih trosijo marjetice, vijolice in druge podobne neumnosti.

Tako mi je oni dan v oči padla spletna stran neke agencije in njena ubeseditev: "konferenčno tolmačenje oz ustno prevajanje". Prosim? Tudi če gre za poenostavitev in željo po "domačem" izrazu, ki bi ga slehernik razumel, sem zgrožena. Nobena profesionalna agencija si po mojem mnenju ne bi smela dovoliti takšnega lapsusa in konec koncev tudi napačnega širjenja informacij. Sploh ne o svoji dejavnosti!

Tolmaška naprava (starejšega datuma ;)) v kabini. Vir

Torej, gremo še enkrat: tolmačenja ne gre zamenjevati s prevajanjem. Res gre pri obeh za prenos besedila iz enega jezika v drugega, res je pri prevajanju medij pisano besedilo, pri tolmačenju pa govorjeno (ustno...), glavni mehanizmi prenosa so morda res podobni. Ampak kot že v slovenščini sam izraz pove, gre pri tolmačenju za razlaganje, interpretacijo, ne vem, zakaj ne bi uporabljali kar te besede - vedno in povsod (kot če bi namesto besede praženje govorili kar kuhanje, ker je to pač neke vrste nadpomenka ali kaj). Bistvo tolmačenja ni zvesto prevajanje besed, besednih struktur, ampak zvest prenos sporočila. Besede so pomembne, ampak so drugotnega pomena.

Prevajalec ima pri svojem delu čas in možnost preverjanja, iskanja ustreznih izrazov, posvetovanja in brskanja po slovarjih, priročnikih. Potem ima tudi čas, da celotno besedilo še enkrat (in večkrat) prebere, pravopisno in slovnično popravi, tu in tam spremeni. Tolmač pri dejanskem tolmačenju tega časa nima, saj mora "prevajanje" opraviti v realnem času, z le nekajsekundnim odmikom od govorca. Svojo pripravo, iskanje izrazov in brskanje po priročnikih opravi pred dejanskim tolmačenjem, tako poglobljeno kot mu naročnik omogoči s posredovanjem natančnih podatkov o področju dela in obravnavanih temah, z vztrajanjem, da govorci predhodno pošljejo svoje prispevke na konferenci, da jih lahko tolmači dovolj vnaprej preučijo in se nanje pripravijo z izdelavo glosarjev in "plonkcev". V samem trenutku tolmačenja iščeš le strokovne termine, nazive, imena organizacij, združenj ... Pri vsem drugem se zanašaš na svoje znanje (jezikovno in splošno) in poskrbiš, da ciljni publiki v razumljivem jeziku predaš ustrezno sporočilo.

Tolmačenje je torej dejansko razlaganje, posredovanje govornikovih misli iz izhodiščnega jezika (in izhodiščne kulture) v ciljni jezik in ciljno kulturo. Same besede (če niso termini) niso tako pomembne kot pri prevajanju. Med študijem sem najpogosteje slišala komentar: Ne obešajte se na besede! Pri tolmačenju namreč ne iščeš dobesednih ustreznic za vsako izrečeno besedo, ker ti to prvič ne časovno ne psihofizično ne uspe (če hočeš biti razumljiv in razumljen); drugič pa tolmačiš v ciljni jezik, ki deluje po drugačnih principih ubesedovanja in z drugačnimi slovničnimi značilnostmi in pravili kot jezik izvirnika. Ciljni jezik mora pri tolmačenju zveneti naravno in tekoče brez primesi kalkov ali tujega besednega reda. To pa tolmač doseže le tako, da se na nek način odmakne od besedne ravni in dela na pomenski ravni.

Ko vas torej naslednjič ob kakšnem tolmačenju (na konferenci ali, kar je še pogosteje, na televiziji) prime, da bi kritizirali tolmača, ker za to in to besedo ni uporabil tega in tega izraza, se raje ugriznite v jezik. Seveda, morda bi ga lahko, ampak saj poznate tisto, da lahko vsako stvar izrazite na najmanj pet različnih načinov. Pomembno je, da se prenese sporočilo, da ostane pomen izvirnega govora enak. Besede so odveč - tudi dobesedno, saj mora biti tolmačeno besedilo nekoliko krajše od izvirnega.

Tolmačka pri delu. Vir

Upam, da sem s tokratno objavo kolikor toliko jasno pokazala, da tolmačenje ni prevajanje. V osnovi gre res za podobno dejavnost, pogosto so tolmači tudi prevajalci (obratno pa seveda ni tako pogosto...), a delo je povsem drugačno, saj so drugačni tudi pogoji dela. Zato mora biti po mojem mnenju drugačna tudi definicija. Recimo takole: Konferenčno tolmačenje je tolmačenje govorjenih besedil v konferenčnem, mednarodnem okolju. Pri konsekutivnem tolmačenju tolmač najprej posluša krajši odsek izvirnega govora, medtem si zapisuje bistvene elemente in nato poda govor v ciljnem jeziku. Pri simultanem tolmačenju pa govorec govori v mikrofon, tolmači pa v zvočno izoliranih kabinah pretolmačijo njegov govor v ciljni jezik, v katerem ga slušatelji poslušajo prek slušalk.

Je razumljivo? Sicer je krasen opis tolmaškega dela na voljo tudi tu, kjer sem si sposodila današnje fotografije.