Kaj vse pokriva tolmačenje ...

Moja prejšnja objava je bila morda preveč impulzivno napisana. Ampak odločila sem se, da je ne bom popravljala, krajšala, brisala (čeprav sem že nekajkrat na to pomislila). Saj sem že v naslovu napisala, da bo tukaj mogoče najti tudi tolmaške prebliske, tako da imam "opravičilo". ;) Še vedno pa ne odstopam od tega, da je treba stvarem dati ustrezna imena in ne mešati jabolk in hrušk, ker potem nastane samo ena brezbarvna nedoločljiva čežana (ki je lahko sicer tudi okusna, ampak samo pozimi, samo če daš še malo cimeta, vanilije, če ni preveč pokuhana, če ni prevroča ... uh, preveč pogojev, a ne?). Skratka, saj razumete. Če ni potrebe (in tu je res ni), potem ni treba mešati stvari. Eno je prevajanje, drugo je tolmačenje.

Aha, sem že pri rdeči niti. Torej tolmačenje je - govorni prenos (zakaj pa ne?) besedil iz enega jezika v drugega. Zaradi različnih potreb so se v toku zgodovine, sploh v zadnjih petdesetih letih izkristalizirale tri vrste tolmačenja, ki so si med seboj podobne, vendar vseeno precej različne, kar zadeva okoliščine, vlogo ipd. Prav zato se v zadnjem času v tolmaških akademskih krogih vse bolj poudarja, da za vsako od teh oblik potrebujemo posebne vrste usposabljanje.

(c) Maximo Sanz, Fotolia

Prva in verjetno najbolj razširjena oblika je tolmačenje za skupnost potrebe skupnosti (community interpreting * v zadnjem času se tudi v Sloveniji precej raziskuje to področje in raziskovalci so se odločili, da bodo uporabljali kar izraz tolmačenje za skupnost), ki se odvija v bolj nacionalnem kontekstu (in ne npr. na mednarodni ravni kot konferenčno tolmačenje). Gre predvsem za tolmačenje v zdravstvenih ustanovah, na upravnih enotah, v postopkih pridobivanja azila oz. povsod, kjer nekdo za uspešno urejanje zadev potrebuje tolmača, saj ne razume jezika države. Pri nas večinoma tu vskočijo znanci ali sorodniki, ki jezik razumejo in govorijo in tako prevzamejo posredniško vlogo. V nekaterih državah (ZDA, Japonska, tudi v Evropi npr. Norveška, Švedska, Španija idr.) je vloga tolmačev za potrebe skupnosti formalizirana, na voljo je tudi posebno usposabljanje ali celo študijski program, pri nas pa je to področje še precej v povojih oz. se počasi razvija šele v zadnjem času.

Dokaj strogo pa je povsod urejeno področje sodnega tolmačenja, saj gre pri tem za tolmačenje v pravnih postopkih pred sodišči (pri nas to pokriva tudi prevajanje dokumentov s sodno overitvijo). Lahko se odvija v nacionalnem ali mednarodnem kontekstu, od tolmača pa zahteva odlično poznavanje pravne terminologije, pa tudi drugih področij, ki se lahko v posameznih primerih pojavijo. Njihovo področje dela kot tudi pogoji za to, da sploh postaneš sodni tolmač, so pri nas urejeni v Pravilniku o sodnih tolmačih. Postopek imenovanja in tečaje organizira Ministrstvo za pravosodje.

Kabine za konferenčno tolmačenje (Vir)

Konferenčno tolmačenje pa kot že omenjeno pokriva tolmačenje na mednarodnih dogodkih (konferencah, simpozijih, seminarjih). Zaradi razvoja in dostopnosti tehnologije ter zamudnosti konsekutivnega tolmačenja se večinoma uporablja simultano tolmačenje, pri katerem je nujna konferenčna oprema (tolmači sedijo v zvočno izoliranih kabinah, slušatelji njihovo podajanje poslušajo prek slušalk). Če tolmačenje potrebuje le ena ali največ dve osebi, lahko tolmač dela šepetaje oz. izvaja t.i. chouchotage, ki pa je za tolmača precej naporno (stres za glasilke), pa tudi za okolico je lahko po celodnevnem "šepetanju v ozadju" že pošteno moteče. V zadnjem času se za krajša (2 do 3 ure) srečanja ali tolmačenje na prostem (misije, obiski obratov ipd.) uveljavlja tudi prenosna oprema za simultano tolmačenje, ki pa je sama v praksi (in tudi sicer) še ne poznam in tako težko napišem kaj več o njej.

To so torej v grobem in zelo na hitro različne oblike tolmačenja, ki jih poznamo danes. O tem, kaj ne spada pod tolmačenje, pa naslednjič! ;)