O prevajalskih in tolmaških službah v EU

Pred kratkim so v dnevnoinformativnem programu nacionalne televizije objavili krajši prispevek o prevajalskih in tolmaških službah (na posnetku z MMC se začne pri 14:10). Gre za krajši pregled tako prevajalskega dela za institucije kot tudi tolmaških služb, v kadru lahko pri delu vidite dva nekdanja diplomanta z našega oddelka :), nekaj besed pove tudi vodja slovenske kabine pri SCIC-u, na koncu pa še kratek intervju z vodjo tolmaškega študija na Oddelku za prevajalstvo FF UL, mag. Amalijo Maček.

Zanimiva predstavitev, več o samem študiju in priložnostih za zaposlitev pa lahko zainteresirani izveste na dnevu odprtih vrat, ki ga Oddelek v obliki navidezne konference (mock conference) načrtuje konec maja (25.5.) - brez skrbi, o njej vas bom pravočasno obvestila tudi na tej strani. Seveda pa lahko vprašanja pustite tudi pod objavo in potrudila se bom za odgovor, bodisi osebno bodisi s strani Oddelka.

Tujina - zgled in navdih (Eulita/Trafut 3. del)

Vsak, ki se je kdaj srečal s sodnim tolmačenjem ali pa s tolmačenjem za skupnost (npr. pri zdravniku, v šoli, na občini, ipd.), je lahko ugotovil, da mu samo obvladovanje tehnik konferenčnega tolmačenja ne koristi prav dosti. Izobraževanje pravnih tolmačev zahteva zaradi svojih posebnosti prilagajanje na povsem drugačne okoliščine in primarno obvladovanje drugačnih tehnik, kar neposredno vpliva na kakovost kasneje pri delu. Temu so zato na primer prilagodili program na Univerzi v Magdeburgu v Nemčiji. Težava se kljub temu pogosto pojavi pri manj govorjenih jezikih in pri usposabljanju učiteljev (training-the-trainer) – v Sloveniji lahko oboje že skoraj načelno predvidimo kot velik izziv.

Če se po eni strani izobražuje tolmače, pa se mora po drugi strani izobraziti tudi uporabnike (kar je tudi že super opisano v prejšnjih zapisih tega bloga). V primeru kazenskega postopka so to različne uradne osebe. V Službi cambridgeshirske policije za tolmačenje in prevajanje so pripravili izobraževalni film namenjen predvsem uradnim osebam v policijskem postopku, ki prikazuje želeno in neželeno vedenje ob prisotnosti tolmača v njihovi vsakdanji praksi. Prispevek je enkraten in ga toplo priporočam za ogled in morebitno uporabo, pripravili pa so tudi kratke smernice za uvod v tolmačen pogovor.

Moje navdušenje ob odlomku in predstavitvi iz Cambridgeshira se je stopnjevalo s škotskim primerom, ki pomeni nadgradnjo in povezuje izobraževanje na obeh straneh: univerza Herriot-Watt se je povezala z lokalno policijsko upravo in vzpostavila sodelovalni pristop pri poučevanju tolmačenja za skupnost. Izkušnje sta opisali tolmački-trenerki in upokojeni policijski inšpektor. Kaj je za bodoče tolmače lahko bolje kot spoznati dejansko okolje in naravo dela? Hkrati pa so se policisti o sodelovanju s tolmači učili s svojega vidika – vsi so program močno pohvalili. Žal smo slišali tudi, da lahko zaenkrat le upajo, da bodo z njim tudi nadaljevali, saj jim zaradi pomanjkanja finančne podpore države grozi prekinitev – držim pesti, da jim uspe prepričati vodilne, da je program uspešen in dragocen prispevek družbi.

Če povzamem različne sklope delavnice, se je po mojem poleg zaposlovanja šolanih (kakovostnih) tolmačev za ključno ponovno izkazalo dvoje: po eni strani usposabljanje vseh vpletenih, po drugi pa predvsem moč vzajemnega sodelovanja in medsebojnega povezovanja za ustvarjanje boljših razmer in enakih možnosti v družbi za vse.

 Zapisala AM

Zakonske ureditve v drugih državah članicah EU (Eulita/Trafut 2. del)

Obljuba dela dolg in tokrat podrobneje predstavljamo en del delavnice EULITA/TRAFUT.

Kot je bilo že napisano, je TRAFUT namenjen vsem vpletenim v implementacijo Direktive, in prvi v vrsti pri tem so zakonodajalci oziroma nacionalne zakonodajne službe. Prav zanje je bila predvidena predstavitev Maura Mirande z Generalnega direktorata Evropske komisije za pravosodje, ki je podrobno osvetlil dele direktive, ki v nacionalnih zakonodajah zahtevajo več pozornosti in natančnejša določila, kot so zapisana v Direktivi. 

Ste kdaj pomislili na to, da se definicija kazenskega postopka v državah članicah razlikuje? Ponekod je napačna vožnja »le« prometni prekršek, drugod že kaznivo dejanje. In kaj so 'bistveni dokumenti', do katerih prevoda je upravičen obdolženec? Vse to ob prenosu v nacionalno zakonodajo terja temeljit razmislek in natančno opredelitev posameznih zakonodajnih služb držav članic, ki pa so lahko na tem mestu, skupaj z opisi posameznih nacionalnih sistemov in njihovimi pozitivnimi ter negativnimi izkušnjami, dobile mnogo koristnih napotkov. Velika škoda je le, da se je delavnice udeležilo premalo strokovnjakov s tega področja, da bi jih sporočilo doseglo.

Verjamem, da vas mnogo že pozna spletni portal e-pravosodje (e-Justice), sama pa priznam, da me včasih pomanjkanje časa odvrne od brskanja po straneh EU, čeprav potem nepričakovano najdem marsikaj koristnega (npr. kratke in jedrnate predstavitve nacionalnih pravosodnih sistemov). Na portalu lahko tako med drugim najdemo povezave do nacionalnih registrov pravnih tolmačev in prevajalce držav članic Evropske unije, sčasoma pa naj bi te združili v skupni register.

In kakšni so sicer nacionalni sistemi za zagotavljanje pravice do tolmačenja in prevajanja ter registri pravnih tolmačev in prevajalcev po Evropi? Nekaj je podobnosti, nekaj razlik. Na Nizozemskem in Poljskem, za sodne tolmače skrbi Ministrstvo za pravosodje. Kakšno je vaše mnenje o cenah seminarjev in izpitov za sodnega tolmača v Sloveniji? Na Nizozemskem preverjanje znanja stane 800 evrov, registracija 155, zaprisega na sodišču nadaljnjih 300 in vsako podaljšanje po obdobju 5 let 105 evrov, tolmač pa se mora letno udeležiti 16 ur usposabljanja. Če se mi že naše cene ob nedavni podražitvi zdijo visoke (splošni seminar, jezikovna delavnica in preizkus znanja), so te številke skorajda neverjetne.

Če sta prej omenjena sistema osredotočena na sodišče in vsaj delno podobna slovenskemu, je mreža tolmačenja na Švedskem in Norveškem zasnovana širše. Švedska Agencija za pravne, finančne in administrative storitve organizira izpite in podeljuje državno akreditacijo tolmačem in prevajalcem za skupnost, ki lahko pridobijo dodatno potrdilo za posebno kompetenco z dveh področij: medicinskega in pravnega tolmačenja. Na Norveškem za celostno upravljanje storitve skrbi Služba za tolmaške storitve Norveškega direktorata za integracijo in različnost (IMDi). Norveški nacionalni register tolmačev prav tako vključuje vse tolmače za skupnost, ki so razdeljeni v kategorije glede na svoje kvalifikacije. Tako spodbujajo nadaljnje izobraževanje, s katerim pa se ukvarjajo zunanji partnerji.

O ločenem sistemu nacionalne registracije in delovanju združenja je poročala tudi predsednica Avstrijskega združenja sodno zapriseženih tolmačev (ÖVGD), ki skrbi za povezovanje, uvajanje novih tolmačev, stalno izobraževanje in uveljavljanje interesov sodnih tolmačev.

Temi izobraževanja in vidik uporabnikov iz pravosodja sta preobsežni za tokratno nadaljevanje, zato pa lahko zaključim s specifikama v svetu tolmačenja. Ob današnji vseprisotnosti tehnike se lahko le čudimo, da tolmačenja na daljavo ni še več – morda se razlogi skrivajo v primerjalni raziskavi Avidicus, katere raziskovalci so med drugim posledično postregli tudi z raznimi priporočili pri uvajanju in izvajanju tolmačenja na daljavo (malo prebrskajte spletno stran, na njej najdete vse mogoče in izredno zanimive teme). Verjamete, da so z video-tolmačenjem bolj zadovoljni starejši kot mlajši tolmači?

Kako pomemben je vizualni element pa si tolmači govorjenega besedila v primerjavi s tolmači za znakovni jezik verjetno lahko le predstavljamo. Tolmač v tem primeru ne more sedeti ali stati ob osebi v postopku, kar je običajno v navadi. Kako pa bi reagirali in natančno prevedli vprašanje, »Ali ste umorili to osebo?«, če namesto kretnje za 'umoriti' obstaja samo taka za 'zadaviti'?

Naj bo kosti za glodanje tokrat dovolj, izobraževanje pa bo k branju vabilo enkrat v prihodnje.

Zapisala AM

Z delavnice - direktiva o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih

Ponovoletno obdobje na blogu začenjam z mini serijo gostujočih zapisov. Za kakšen prispevek ali dva sem namreč zaprosila kolegico raizskovalko in tolmačko, ki se je udeležila novembrske delavnice Eulite v Ljubljani. Tako boste lahko izvedeli marsikaj zanimivega tudi o ne-konferenčnem tolmačenju in aktualnem dogajanju na tem področju. Veselo branje!

Pred kratkim (no ja, že nekaj časa bo tega) ste na blogu lahko prebrali, da je v Ljubljani novembra potekala delavnica EULITA/TRAFUT, tokrat pa še malo več o dejanskem dogodku in nekaj zanimivostih.

Na delavnico v Ljubljani so bili povabljeni strokovnjaki z različnih področij, ki so povezana z implementacijo Direktive, in sicer oblikovalci politik, zakonodajalci, pravni strokovnjaki, ki se srečujejo s kazenskimi postopki (sodniki, tožilci, odvetniki, ipd.), pravni tolmači in prevajalci ter predstavniki združenj in akademskih oz. izobraževalnih institucij iz Avstrije, Republike Češke, Nemčije, Italije, Poljske, Združenega kraljestva in Slovenije.

Seveda se je delavnica začela s splošnimi nagovori in uvodi, šele potem so sledile predstavitve. Program je bil razdeljen na tematske sklope glede na pomembnejše člene Direktive: kakovost tolmačenja in prevajanja, seznami pravnih tolmačev in prevajalcev, mehanizmi za ugotavljanje kakovosti, dobre prakse za učinkovito sporazumevanje in drugi vidiki pravnega tolmačenja in prevajanja. Preveč znakov in preveč vaše pozornosti bi zahtevala temeljita obnova (celoten program), zato naj tu zaenkrat objavimo le kratek povzetek.

Na delavnici smo lahko slišali več o izzivih prenosa Direktive v nacionalno zakonodajo, ne le od predstavnika Generalnega direktorata EK za pravosodje, ampak tudi iz držav, kjer so bili na direktivo pripravljeni še preden je ta stopila v veljavo. Poleg nizozemskega so svoje sisteme in registre pravnih tolmačev in prevajalcev predstavili še zastopniki Poljske, Švedske in Norveške (kratek komentar slednji bi se lahko glasil preprosto: uau!).

Svoj pogled so podali tudi uporabniki tolmaških storitev iz pravosodja. Izvedeli smo, da si sodniki želijo več sodelovanja in informacij o specifičnih znanjih tolmačev, ki bodo delali na posameznem primeru. Svet evropskih odvetniških zbornic (CCBE) se sprašuje o varnosti videokonferenc in konfliktu interesov v različnih situacijah tekom kazenskega postopka. Na primer: sodišče določi tolmača za postopek. Ali lahko isti tolmač ostane nepristranski v postopku pred sodiščem, če prevaja tudi pogovore med zagovornikom in obdolžencem v času priprav?

Tolmači vemo, da se tolmačeno srečanje razlikuje od navadnega dialoškega pogovora, in na srečo se prav zaradi interdisciplinarnega povezovanja (in delavnic, kot je bila ta) tega vedno bolj zavedajo tudi uporabniki tolmačenja. Evropsko odvetniško združenje za kazenske zadeve (ECBA) je tako v projektu z EULITO aprila 2010 oblikovalo vademekum za odvetnike – to so napotki za učinkovito sporazumevanje s pravnimi tolmači in prevajalci. Usposabljanje je ključno na vseh ravneh in iz vseh smeri, zato so bili predstavljeni tudi primeri izobraževanja bodočih tolmačev iz Nemčije, Škotske in Avstrije.

Oblikovalcem politike in predstavnikom pravosodja lahko na ta način tolmaška skupnost (tako s strani združenj kot predstavnikov tolmačev kot s strani izobraževalnih ustanov oz. tolmačev-trenerjev) kot eden od partnerjev v procesu implementacije direktive predstavi svojo perspektivo in opozori na posamezna vprašanja. Prav zastopanost različnih strank, vključenih v tolmačeni postopek, je po mojem mnenju najpomembnejša značilnost delavnice EULITA/TRAFUT. Podrobnejši opis posameznih predstavitev pa lahko pričakujete v kakšni od prihodnjih objav.

Za pokušino pa še pozdravni video na konferenco evropske komisarke Viviane Reding.

Zapisala: A. M.

O pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih

Evropski parlament in Svet sta 20. oktobra 2010 sprejela Direktivo/2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, ki predstavlja velik mejnik na tem področju in je za vse, ki sodelujejo v kazenskih postopkih, zelo pomemben dokument. Posebej so pomembni členi, ki se dotikajo pravice do tolmačenja, do prevajanja bistvenih dokumentov, kakovosti tolmačenja in prevajanja ter strokovnega usposabljanja (po vrsti 2, 3, 5 in 6).

EULITA, Evropsko združenje sodnih tolmačev in prevajalcev ter Univerza Lessius iz Antwerpna sta v okviru evropskega programa za kazensko pravosodje oblikovala projekt TRAFUT (Training for the Future), ki naj bi pomagal pri pripravah in dejanskem izvajanju te direktive. V naslednjem letu bodo tako potekale štiri regionalne delavnice po vsej EU in prva se bo odvijala od 24. do 26. novembra 2011 v Ljubljani (naslednje pa drugo leto marca v Madridu, junija v Helsinkih in oktobra v Belgiji).

Na delavnicah, ki bodo potekale v obliki modulov in plenarnih zasedanj, bodo sodelovali predstavniki od šestih do sedmih držav članic EU, povabljeni strokovnjaki pa bodo iz vrst sodnikov, tožilcev, odvetnikov, policije, sodišč, ministrstev, nacionalnih poklicnih združenj in drugih, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki prej omenjenih členov.

Program ljubljanske delavnice se zdi zelo zanimiv in upam, da bomo lahko kmalu tudi tu še kaj več napisali o dejanskem dogodku.