Kot je bilo že napisano, je TRAFUT namenjen vsem vpletenim v implementacijo Direktive, in prvi v vrsti pri tem so zakonodajalci oziroma nacionalne zakonodajne službe. Prav zanje je bila predvidena predstavitev Maura Mirande z Generalnega direktorata Evropske komisije za pravosodje, ki je podrobno osvetlil dele direktive, ki v nacionalnih zakonodajah zahtevajo več pozornosti in natančnejša določila, kot so zapisana v Direktivi.
Ste kdaj pomislili na to, da se definicija kazenskega postopka v državah članicah razlikuje? Ponekod je napačna vožnja »le« prometni prekršek, drugod že kaznivo dejanje. In kaj so 'bistveni dokumenti', do katerih prevoda je upravičen obdolženec? Vse to ob prenosu v nacionalno zakonodajo terja temeljit razmislek in natančno opredelitev posameznih zakonodajnih služb držav članic, ki pa so lahko na tem mestu, skupaj z opisi posameznih nacionalnih sistemov in njihovimi pozitivnimi ter negativnimi izkušnjami, dobile mnogo koristnih napotkov. Velika škoda je le, da se je delavnice udeležilo premalo strokovnjakov s tega področja, da bi jih sporočilo doseglo.
Verjamem, da vas mnogo že pozna spletni portal e-pravosodje (e-Justice), sama pa priznam, da me včasih pomanjkanje časa odvrne od brskanja po straneh EU, čeprav potem nepričakovano najdem marsikaj koristnega (npr. kratke in jedrnate predstavitve nacionalnih pravosodnih sistemov). Na portalu lahko tako med drugim najdemo povezave do nacionalnih registrov pravnih tolmačev in prevajalce držav članic Evropske unije, sčasoma pa naj bi te združili v skupni register.
In kakšni so sicer nacionalni sistemi za zagotavljanje pravice do tolmačenja in prevajanja ter registri pravnih tolmačev in prevajalcev po Evropi? Nekaj je podobnosti, nekaj razlik. Na Nizozemskem in Poljskem, za sodne tolmače skrbi Ministrstvo za pravosodje. Kakšno je vaše mnenje o cenah seminarjev in izpitov za sodnega tolmača v Sloveniji? Na Nizozemskem preverjanje znanja stane 800 evrov, registracija 155, zaprisega na sodišču nadaljnjih 300 in vsako podaljšanje po obdobju 5 let 105 evrov, tolmač pa se mora letno udeležiti 16 ur usposabljanja. Če se mi že naše cene ob nedavni podražitvi zdijo visoke (splošni seminar, jezikovna delavnica in preizkus znanja), so te številke skorajda neverjetne.
Če sta prej omenjena sistema osredotočena na sodišče in vsaj delno podobna slovenskemu, je mreža tolmačenja na Švedskem in Norveškem zasnovana širše. Švedska Agencija za pravne, finančne in administrative storitve organizira izpite in podeljuje državno akreditacijo tolmačem in prevajalcem za skupnost, ki lahko pridobijo dodatno potrdilo za posebno kompetenco z dveh področij: medicinskega in pravnega tolmačenja. Na Norveškem za celostno upravljanje storitve skrbi Služba za tolmaške storitve Norveškega direktorata za integracijo in različnost (IMDi). Norveški nacionalni register tolmačev prav tako vključuje vse tolmače za skupnost, ki so razdeljeni v kategorije glede na svoje kvalifikacije. Tako spodbujajo nadaljnje izobraževanje, s katerim pa se ukvarjajo zunanji partnerji.
O ločenem sistemu nacionalne registracije in delovanju združenja je poročala tudi predsednica Avstrijskega združenja sodno zapriseženih tolmačev (ÖVGD), ki skrbi za povezovanje, uvajanje novih tolmačev, stalno izobraževanje in uveljavljanje interesov sodnih tolmačev.
Temi izobraževanja in vidik uporabnikov iz pravosodja sta preobsežni za tokratno nadaljevanje, zato pa lahko zaključim s specifikama v svetu tolmačenja. Ob današnji vseprisotnosti tehnike se lahko le čudimo, da tolmačenja na daljavo ni še več – morda se razlogi skrivajo v primerjalni raziskavi Avidicus, katere raziskovalci so med drugim posledično postregli tudi z raznimi priporočili pri uvajanju in izvajanju tolmačenja na daljavo (malo prebrskajte spletno stran, na njej najdete vse mogoče in izredno zanimive teme). Verjamete, da so z video-tolmačenjem bolj zadovoljni starejši kot mlajši tolmači?
Kako pomemben je vizualni element pa si tolmači govorjenega besedila v primerjavi s tolmači za znakovni jezik verjetno lahko le predstavljamo. Tolmač v tem primeru ne more sedeti ali stati ob osebi v postopku, kar je običajno v navadi. Kako pa bi reagirali in natančno prevedli vprašanje, »Ali ste umorili to osebo?«, če namesto kretnje za 'umoriti' obstaja samo taka za 'zadaviti'?
Naj bo kosti za glodanje tokrat dovolj, izobraževanje pa bo k branju vabilo enkrat v prihodnje.
Zapisala AM
Ni komentarjev:
Objavite komentar