(Ne)vidni?

Tolmači smo v svojem poklicnem življenju vedno glas nekoga drugega. S svojo pojavo (obleko, vedenjem, glasom) ne smemo izstopati, ampak se moramo zliti z ozadjem. Čeprav smo pri konsekutivnem tolmačenju na odru, nismo v središču zanimanja (in the limelight). Čeprav nastopamo in smo mi tisti, ki imamo neposreden stik s publiko, gre aplavz na koncu predstavitve in našega podajanja vedno izvirnemu govorcu. To je naše delo. Da lahko publika razume tujegovorečega gosta in mu na koncu zaploska. Smo medij, most, ki omogoča komunikacijo.

Večinoma nas jemljejo kot nekaj samoumevnega. Naš glas v slušalkah je pri simultanem tolmačenju vedno samo glas, kot da za njim ne bi stala oseba. Le redki poslušalci se dejansko zavedajo naše prisotnosti in pred/med predstavitvami pogledajo proti kabinam, da bi videli, kdo jim bo tisti dan posredoval vsebino in sporočilo izvirnih govorcev, ki so jih prišli poslušat

A to ni ujetega ptiča tožba, niti slučajno! Tolmačem to ustreza, zavedamo se, da smo s svojim delom bolj kos opreme kot kos vsebine, in to nam je všeč! Sicer se ne bi odločili za ta poklic, ampak bi raje kar kandidirali na volitvah in šli sami v Parlament. Ne, radi imamo svoj poklic, saj lahko v njem s svojim jezikovnim in splošnim znanjem ljudem omogočimo, da se med seboj sporazumevajo, naj gre za konferenco ali delovno srečanje v ožjem krogu.

Enkrat so to predstavniki podjetja, ki izdeluje sončne celice, drugič so to člani združenja zbornic zasebnega varovanja, tretjič pa so to odgovorni za prodajo kozmetičnih izdelkov. To je blagoslov našega poklica, da so vsebine vsakič drugačne, da lahko vedno znova izkoriščamo vse tisto znanje, ki si ga vede in nevede pridobivamo o svetu, da po koncu delovnega dne pridemo domov in vse te vsebine pustimo za seboj. Ker nas naslednjič čaka nekaj novega, ker je vse, kar smo povedali, šlo sicer iz naših ust, ampak iz enih drugih glav. Naše besede pri tolmačenju niso v resnici naše.

Kar je po drugi strani malo prekletstvo. Včasih bi radi tudi sami kaj povedali, izrazili čisto svoje mnenje. Pogosto bi radi ljudem več povedali o svojem poklicu, pa za to ni priložnosti ali je teh premalo. Včasih bi radi stopili v stik z drugimi tolmači in z njimi delili svoje radosti in grenkobo, saj je z drugimi ne moremo, ker ne bi razumeli, ker niso v istem položaju. Včasih bi bili preprosto radi del večje skupnosti, ker smo skupaj seveda močnejši. Boljši. Ker se lahko od drugih tako veliko naučimo. Ker lahko drugim kaj od naučenega in pridobljenega tudi sami damo.

Zato se tolmači povezujemo v združenja, zato se udeležujemo delavnic, fizičnih ali spletnih, zato se prek novih medijev predstavljamo, vzpostavljamo stike in klepetamo. Da se povežemo od znotraj in da se predstavimo navzven. Zato tudi pišemo spletne dnevnike. Ponekod se ravno iz teh dnevnikov rojevajo nove oblike povezovanja in predstavljanja, o njih pa si lahko preberete v najnovejših objavah Aidinem dnevniku (v španščini). Čudovito se mi zdi, da imamo tolmači danes možnost, da postanemo bolj vidni, da se med seboj povezujemo in širimo zavest o našem delu tudi navzven!