Z njimi je težko, brez njih še težje

Tokrat beseda ali dve o naročnikih naših storitev. Verjetno to ne bo ne prva ne zadnja objava na to temo, saj se čisto vsega pač ne da strniti v en sam zapis. Danes se želim osredotočiti na naročnike, ki potrebujejo tolmačenje in stopijo v neposreden stik z nami (agencije, ki posredujejo pri tovrstnem delu, bom zaenkrat pustila ob strani).

V času študija smo le pri nekaterih bolj življenjsko naravnanih učiteljih sem in tja slišali kaj o naročnikih, o tem, kako vzpostaviti stik z njimi in kako ga obdržati, kakšno držo moramo po koncu študija zavzeti kot usposobljeni in profesionalni strokovnjaki za jezik, in podobno. Delovanje na trgu je torej bolj ali manj odvisno od proaktivnosti, izkušenj in osebnostnih lastnosti posameznega tolmača. Prav zaradi vseh (možnih) preglavic si veliko tolmačev sploh ne želi delati na trgu, ampak se že takoj orientirajo na institucije (od javne uprave do evropskih institucij), kjer si kot tolmač vpet v dobro delujoč sistem in se ti ni treba vsakič znova ukvarjati z naročniki, se boriti in pogajati za ustrezne pogoje dela.

A ne razumite narobe, stiki z naročniki seveda niso (vedno) borba. Se pa na prostem trgu velikokrat zgodi, da si naročniki ne znajo predstavljati, kaj tolmačenje sploh je in katerim pogojem mora biti zadoščeno, da lahko zagotovimo dobro storitev. Takrat moramo tolmači nastopiti kot zastopniki za celotno tolmaško skupnost, naročnike moramo podučiti, kako tolmačenje poteka, katera oblika tolmačenja bi bila za njihov dogodek najbolj primerna (konsekutivno ali simultano), ali je za tako dolžino dogodka potrebno zagotoviti več tolmačev, in podobno. To pomeni, da se moramo tolmači naučiti postaviti bistvena vprašanja, iz katerih lahko razberemo, za kakšen dogodek gre, pa tudi kaj naročnik od nas pričakuje.

Ko nas naročniki pokličejo – skoraj vedno je to po telefonu, redko kdaj več kot teden ali deset dni pred dogodkom – si je tako dobro pripraviti nabor vprašanj, ki jih moramo nujno postaviti,  po možnosti kar v pisni obliki, da česa ne pozabimo (sploh ko smo še začetniki in smo ob ponudbah za delo vedno evforični in navdušeni ;)). Prav tako je dobro, če si po vseh pridobljenih informacijah izborimo še nekaj časa za premislek, saj je v samem telefonskem klicu nemogoče dobro premisliti, ko na drugi strani časa že malo nestrpen naročnik, saj tolmača išče v zadnjem hipu in bi rad imel to čim prej odkljukano.

Ne pustite se zmesti in ne podlezite pritisku, vljudno recite, da morate na primer še enkrat preveriti svoj planer in da ga boste poklicali čez deset ali petnajst minut, toliko časa lahko vsakdo počaka. Tako si izborimo dragocen čas za premislek o tem, ali imamo takrat čas (in pred tem dovolj časa za pripravo na določeno temo), ali smo sposobni sprejeti to delo in konec koncev tudi za kakšno ceno. Premislimo o vseh dejavnikih in pogojih dela in določimo ceno, ki je realna in sprejemljiva, ceno, s katero ne bomo zbijali povprečnih tolmaških cen in tako na dolgi rok pljuvali v lastno skledo. Nato v dogovorjenem roku (pokažemo na svojo zanesljivost!) pokličemo naročnika in še enkrat povzamemo bistvene informacije o dogodku in tako preverimo, ali smo se dobro razumeli in ali je še kaj nejasnosti.

Kot pri vsakem pogovoru in poslovnih stikih pa tudi tu ne smemo pozabiti na spoštljivost, tudi ko naročnik ne pozna našega dela in mu je treba dolgo razlagati, zakaj denimo nujno potrebujemo čim več gradiva, vse mogoče interne dokumente in predstavitve, ki jih imajo na obravnavano temo. Naj nam ne bo škoda časa, da naročnike podučimo o tolmačenju, seveda z veliko mero potrpežljivosti in še bolj pomembno – brez arogance in pokroviteljstva. Konec koncev si vsakdo želi dobrih naročnikov, takšnih ki bi razumeli naše pogoje in spoštovali naše delo, vendar moramo tudi mi pokazati, da spoštujemo njih in njihovo delo. Vzajemno spoštovanje in korekten odnos sta ključ do trajnejšega sodelovanja, seveda ob zagotovljeni ustrezni kakovosti tolmačenja.

Čeprav se v trenutnih razmerah nenehno vzpostavlja oster boj za naročnike, jih bomo z ustreznim odnosom in kakovostnimi storitvami lahko pridobili ter z dobrim delom in odnosom tudi obdržali. Ko bo naročnik razumel, zakaj ste prav vi najboljši za storitev, ki jo potrebuje, ne bo niti pomislil, da bi delo predal za tolmačenje neusposobljeni tajnici, ki slučajno zna tisti tuj jezik, agenciji, katere glavni adut je cena, ali da bi se pod pritiski zniževanja stroškov celo odločil, da tolmačenja sploh ne potrebuje.

Tako smo spet na začetku. Z naročniki je včasih težko, a brez njih je še težje oziroma v resnici nemogoče delati. Zato moramo z njimi vzdrževati dober poslovni odnos in jih znati prepričati, zakaj je zanje in za njihov posel dobro, da se odločijo za profesionalne tolmaške storitve, da se odločijo za vas.

Drugič pa še nekaj o tem, katera so še tista bistvena vprašanja, ki jih morate razčistiti z naročnikom.

PS: Tudi četrto srečanje tolmačev na Twitterju 22. oktobra ob 16h po našem času bo potekalo na to temo, iztočnica pa bodo ta vprašanja.

"Opt for dumping or get dumped"

Ja, verjetno ste uganili. Tudi (morda bi morala napisati predvsem) v našem tolmaškem poklicu podobno kot pri prevajanju in verjetno še kje drugje bolehamo za to boleznijo. V razmeroma kratkem času sem izvedela za dve anekdoti, ko so naročniki tako pritiskali na potencialnega tolmača, da je/bi bila iztržena cena pod vsako kritiko, tako za naročnika kot za tolmača.

V enem od teh primerov so iskali dva tolmača za simultano tolmačenje iz francoščine v angleščino (ja, tudi to je mogoče na našem trgu) na dvodnevnem dogodku s precej zahtevno, tehnično vsebino. Cena iz kolegičine ponudbe je bila le za nekaj deset evrov nižja od cene, ki jo priporočajo pri Združenju konferenčnih tolmačev Slovenije, oz. zaokrožena, ker je naročnik že takoj poudaril, da nekaj ponudb že ima, tako kolegica ni želela "udariti" ravno s polno ceno, prenizko pa se tudi ni želela spustiti. Čisto načelno, pa tudi zaradi zahtevnosti naloge, ki bi resnici na ljubo zahtevala kvečjemu še kakšno višjo tarifo. Po oddani ponudbi pa - vse tiho je bilo. Naročnik se je oglasil šele po kakšnem tednu, seveda se je odločil za nekoga drugega. Še več, pohvalil se je, da je uspel dobiti dva tolmača za ceno enega!

Si lahko mislite! Očitno tudi v tolmaški svet prodirajo marketinške strategije 3 za 2 in 2 za 1, kot bi govorili o kilogramih krompirja ali kosu obleke. Žalostno in skrb vzbujajoče. Da si naročniki želijo storitev (pustimo njihovo kakovost, očitno ni tako pomembna) po čim nižji ceni, človek nekako no, razume, gre za stroške, v času krize jih je treba klestiti, kjer se le da. Ampak da tolmači pristanejo, da se na tak način klestijo njihove cene, pa je že višek absurda. Očitno pa se da.

Ne ne delam reklame, le logotip nekako paše v ta kontekst ...

Očitno obstajajo tudi tolmači, ki so pripravljeni delati zastonj - 2 za ceno enega pomeni točno to, da eden dela zastonj oz. dobro, da oba delata za pol cene, ampak kakšna je potem takšna storitev? Staviti bi šla (no, iskreno upam!), da nihče od usposobljenih in šolanih tolmačev ne bi niti s trepalnico trznil ob takšni ponudbi in bi gladko odložil slušalko. Kolikor sem že slišala o podobnih primerih "nizkocenovnih" tolmačev, predvidevam, da s takšnimi ponudbami na plan prihajajo študentje (jezika ali pa še to ne), ki jim kakršen koli znesek v stotinah gotovo pomeni ogromno, a se v resnici sploh ne zavedajo, koliko truda je treba vložiti v takšno delo (dvodnevno! iz tujega v tuj jezik!). In kolikšno škodo s takšnim ravnanjem povzročajo našemu poklicu. Koliko praktičnih izkušenj imajo s tolmačenjem, je pa spet drugo vprašanje, s katerim pa se naročnikom očitno ni treba ukvarjati (če se celo pri znani in cenjeni ustanovi državnega pomena zgodi, da je za tolmačenje najet nekdo, ki prvič stopi v kabino).

Ko slišim takšne zgodbe, me vedno zmrazi in le še bolj razumem tiste tolmače, ki bi raje kot na prostem trgu delali za katero od institucij, kjer je vsaj to (zaenkrat) bolje urejeno. A vseeno si ne morem kaj, da ne bi tolmače in tiste, ki se želijo s tolmačenjem ukvarjati, pozvala, da se postavijo po robu pritiskom naročnikov, da se postavijo zase! Da se cenijo! Če ne bomo začeli mi sami s tem, od znotraj, potem nas tudi na zunaj ne bodo cenili. Delajmo dobro in stojmo za svojimi cenami! Pasti nizkocenovnih tolmačev in glas o njihovem delu pa bodo prej ali slej prišli tudi v deveto vas in do najbolj stiskaškega naročnika.

Poceni, cenejše, najcenejše, izpodjeda nam noge!

Ne-stresni klepet med tolmači

* Vem, prepozno prihaja tole poročilo, vendar kot pravijo: Bolje pozno, kot nikoli ..


Predprejšnjo soboto popoldne (oziroma zvečer po tokijskem času) se je na omrežju Twitter zbrala pisana druščina tolmačev in v sproščenem vzdušju klepetala o stresu. Stisniti svojo misel v 140 znakov seveda ni mačji kašelj, vendar se da in na koncu celo ugotoviš, da je prav zabavno. Še bolj kot to, tovrstni klepeti so izjemna priložnost, da se tolmači povežemo med seboj, si delimo izkušnje, misli in se medsebojno spodbujamo. Tako se vzpsotavlja omrežje, ki nas kljub svoji virtualni naravi povezuje in združuje v posebno skupino.Prav tako se lahko ob takšnem virtualnem druženju naučimo marsikaj novega, in denimo iz prve roke slišimo, v kakšnih razmerah delajo drugod po svetu.

Strinjali smo se, da je tolmaški poklic - če poenostavim - poln stresa, ki pa ne prihaja od zunaj, ampak gre bolj za naš notranji odziv na zunanje dražljaje. Seveda se to dojemanje razlikuje od tolmača do tolmača, za nekatere so bolj stresne priprave na tolmačenje, ko ne veš, kaj točno te čaka, ali pa ne uspeš dobiti (dovolj) gradiva in se potem po lastni presoji (bolj ali manj temeljito) pripraviš na dogodek, za druge pa je veliko bolj stresno samo tolmačenje, kar pogosto otežujejo tehnične motnje, slaba akustika v prostoru ali celo čudno pogledovanje poslušalcev proti kabini in tolmačem.

Seveda pa se tolmači zavedamo, da nismo tako zelo posebni oz. da vsak poklic s seboj prinese svoje vrste stres, dejstvo pa je, da je stres neločljivo povezan z našim delom, zato se moramo tolmači znati dobro spopadati z njim. Sogovornice so poudarjale pomen dihalnih tehnik za ponovno vzpostavitev koncentracije in osredotočenosti na izvirni govor, tudi takrat ko gredo stvari po svoje (beri: narobe). Prav vsi pa smo se strinjali, da je za zagotavljanje ravnovesja in uravnavanje duševnega in fizičnega počutja bistveno, da imamo tolmači (in verjetno vsi drugi poklici) polno življenje tudi izven delovnega časa, po možnosti s čim več dejavnostmi, ki nas sproščajo in razvedrijo (od plesa do kuhanja in druženja s prijatelji). Ključno vlogo ima tudi telesna vadba, pri čemer je kar nekaj udeleženk izpostavilo izvajanje joge, saj ta ne krepi le telesa, ampak predvsem duha, prek meditacije in pravilnega dihanja hitreje najdemo stik s sabo in se znamo tudi pozneje med delom hitreje umiriti, tudi ko pride do potencialno stresnih dogodkov.

To je torej kratek povzetek drugega Twitter klepeta o stresu, transkripcijo najdete tu, še en komentar udeleženke pa si lahko preberete na tem blogu. Seveda pa je to soboto, 8.10., na vrsti že nova tema, in sicer Tolmačenje in tehnologija. Videoposnetek in izhodiščne točke za pogovor najdete tukaj.