četrtek, 06. oktober 2011

"Opt for dumping or get dumped"

Ja, verjetno ste uganili. Tudi (morda bi morala napisati predvsem) v našem tolmaškem poklicu podobno kot pri prevajanju in verjetno še kje drugje bolehamo za to boleznijo. V razmeroma kratkem času sem izvedela za dve anekdoti, ko so naročniki tako pritiskali na potencialnega tolmača, da je/bi bila iztržena cena pod vsako kritiko, tako za naročnika kot za tolmača.

V enem od teh primerov so iskali dva tolmača za simultano tolmačenje iz francoščine v angleščino (ja, tudi to je mogoče na našem trgu) na dvodnevnem dogodku s precej zahtevno, tehnično vsebino. Cena iz kolegičine ponudbe je bila le za nekaj deset evrov nižja od cene, ki jo priporočajo pri Združenju konferenčnih tolmačev Slovenije, oz. zaokrožena, ker je naročnik že takoj poudaril, da nekaj ponudb že ima, tako kolegica ni želela "udariti" ravno s polno ceno, prenizko pa se tudi ni želela spustiti. Čisto načelno, pa tudi zaradi zahtevnosti naloge, ki bi resnici na ljubo zahtevala kvečjemu še kakšno višjo tarifo. Po oddani ponudbi pa - vse tiho je bilo. Naročnik se je oglasil šele po kakšnem tednu, seveda se je odločil za nekoga drugega. Še več, pohvalil se je, da je uspel dobiti dva tolmača za ceno enega!

Si lahko mislite! Očitno tudi v tolmaški svet prodirajo marketinške strategije 3 za 2 in 2 za 1, kot bi govorili o kilogramih krompirja ali kosu obleke. Žalostno in skrb vzbujajoče. Da si naročniki želijo storitev (pustimo njihovo kakovost, očitno ni tako pomembna) po čim nižji ceni, človek nekako no, razume, gre za stroške, v času krize jih je treba klestiti, kjer se le da. Ampak da tolmači pristanejo, da se na tak način klestijo njihove cene, pa je že višek absurda. Očitno pa se da.

Ne ne delam reklame, le logotip nekako paše v ta kontekst ...

Očitno obstajajo tudi tolmači, ki so pripravljeni delati zastonj - 2 za ceno enega pomeni točno to, da eden dela zastonj oz. dobro, da oba delata za pol cene, ampak kakšna je potem takšna storitev? Staviti bi šla (no, iskreno upam!), da nihče od usposobljenih in šolanih tolmačev ne bi niti s trepalnico trznil ob takšni ponudbi in bi gladko odložil slušalko. Kolikor sem že slišala o podobnih primerih "nizkocenovnih" tolmačev, predvidevam, da s takšnimi ponudbami na plan prihajajo študentje (jezika ali pa še to ne), ki jim kakršen koli znesek v stotinah gotovo pomeni ogromno, a se v resnici sploh ne zavedajo, koliko truda je treba vložiti v takšno delo (dvodnevno! iz tujega v tuj jezik!). In kolikšno škodo s takšnim ravnanjem povzročajo našemu poklicu. Koliko praktičnih izkušenj imajo s tolmačenjem, je pa spet drugo vprašanje, s katerim pa se naročnikom očitno ni treba ukvarjati (če se celo pri znani in cenjeni ustanovi državnega pomena zgodi, da je za tolmačenje najet nekdo, ki prvič stopi v kabino).

Ko slišim takšne zgodbe, me vedno zmrazi in le še bolj razumem tiste tolmače, ki bi raje kot na prostem trgu delali za katero od institucij, kjer je vsaj to (zaenkrat) bolje urejeno. A vseeno si ne morem kaj, da ne bi tolmače in tiste, ki se želijo s tolmačenjem ukvarjati, pozvala, da se postavijo po robu pritiskom naročnikov, da se postavijo zase! Da se cenijo! Če ne bomo začeli mi sami s tem, od znotraj, potem nas tudi na zunaj ne bodo cenili. Delajmo dobro in stojmo za svojimi cenami! Pasti nizkocenovnih tolmačev in glas o njihovem delu pa bodo prej ali slej prišli tudi v deveto vas in do najbolj stiskaškega naročnika.




Poceni, cenejše, najcenejše, izpodjeda nam noge!

Ni komentarjev:

Objavite komentar