Red (o disciplini enkrat drugič)

Vir

Preskočila bom uvod, ker je vsem jasno, da je red seveda potreben. Če se lotevam objave o tem, je verjetno jasno, da imam sama s tem (večje ali manjše) zaplete. Ampak nekje globoko v sebi in pomanjkanju časa, energije in volje navkljub sem vseeno redoljubna. Če ne že sproti, potem vsaj vsake toliko časa zaviham rokave in počistim predale, spraznem police, pregledam kupe na pisalni mizi in ločim zrno od plevela.

Torek, ki ni ponedeljek in prvi dan v tednu, se zdi odličen dan za to. In kot zanalašč sem med pospravljalno pavzo priklikala do prav zanimivega čtiva s tega področja - z vidika tolmačenja, seveda ;)

Moja največja težava je, da imam kar dober spomin in običajno vem, kje sem kaj odložila. Ta lastnost se je odlično izkazala pri vseh dosedanjih selitvah, ko sem si s kar strašljivo natančnostjo (v očeh drugih, tudi svojih, priznam) zapomnila, v kateri škatli je kaj in kje je tista dotična škatla (ker so škatle po selitvi še vedno nekaj časa ostale polne in na mestu, kjer so bile v selitveni mrzlici odložene, kako nepredvidljivo!). Skratka, zaradi dobrega spomina se tudi v neredu znajdem, ampak - vedno je nek ampak - večji problem nastopi, ko se v nered vključi še kdo drug. V mojem primeru so to mož, otroci, in ja, tudi maček. Potem se kupom dodajajo meni neznani elementi, zdaj že gore papirjev se pod težo divjega skakanja z mize na police, na stol in katero koli kombinacijo tega prevračajo, potem za silo pospravljajo, seveda na drugo mesto, vmes pa še prileti mali torpedo in s hitrimi prstki hitro izmakne list ali dva, knjigo ali prospekt, račun ali pogodbo, ki nič hudega sluteče čakajo, da se jih usmilim in končno pospravim na pravo mesto v fascikel prave barve (saj pravim, globoko v sebi sem redoljubna).

Zanimivo se mi zdi, da sem pred pripravo na konferenco zelo natančna in redoljubna in vnaprej pripravim poslano, razpoložljivo in izbrskano gradivo in logično uredim glosarje. Večer prej na kup znosim vso potrebno nujno opremo in se odločim za ustrezno veliko (ponavadi največjo) torbo, tako se mi doslej še ni zgodilo, da česa ne bi pogledala, stikala, da bi kaj pozabila doma. Ampak ko po tolmačenju pridem domov, je zgodba drugačna. Tudi če gre le za nekajurno delo, sem ob prihodu domov preveč utrujena, da bi z enako natančnostjo ves vnaprej pripravljen in na konferenci (in ob njej) zbran material (ki mu potem že težko rečem gradivo, ker po vsej verjetno ne bo več tako zelo uporabno) ustrezno pospravim na svoje mesto. Ne le utrujenost, tu so še mož, otroci in maček, ki seveda zahtevajo svojo pozornost, ki je ne morem odreči, in tako torba ponavadi obleži sredi hodnika oz. če ima srečo, se prebije do delovnega kabineta in na lepše dni počaka ob pisalni mizi. Navadno naslednji dan (ali isti večer, ko ljubljeni domači zaspijo, vsaj najmlajši) sledi praznjenje/čiščenje torbe in potem velik napor, da vse na novo pridobljene/dešifrirane izraze hitro vpišem v svoj homemade glosar. Če mi to uspe v istem dnevu, sem zmagala!

Včasih pač vse to ni mogoče, ker pridejo drugi opravki, druge obveznosti, misli letijo na tisoč strani, kupi na pisalni mizi in kar ekstremno dolgi okenski polici (še en plus za velika okna!) pa eksponentno rastejo. Ampak danes je ta dan, danes pospravljam. In res je prav odrešujoče in zdravilno! :)

Kako pa se vi lotevate pospravljanja? Ali gradivo s konferenc shranjujete v celoti ali samo "bistvene dokumente"? Ali kdaj pride čas, ko nehaš zbirati priponke s svojim imenom in logotipom organizatorja konference?