Red (o disciplini enkrat drugič)

Vir

Preskočila bom uvod, ker je vsem jasno, da je red seveda potreben. Če se lotevam objave o tem, je verjetno jasno, da imam sama s tem (večje ali manjše) zaplete. Ampak nekje globoko v sebi in pomanjkanju časa, energije in volje navkljub sem vseeno redoljubna. Če ne že sproti, potem vsaj vsake toliko časa zaviham rokave in počistim predale, spraznem police, pregledam kupe na pisalni mizi in ločim zrno od plevela.

Torek, ki ni ponedeljek in prvi dan v tednu, se zdi odličen dan za to. In kot zanalašč sem med pospravljalno pavzo priklikala do prav zanimivega čtiva s tega področja - z vidika tolmačenja, seveda ;)

Moja največja težava je, da imam kar dober spomin in običajno vem, kje sem kaj odložila. Ta lastnost se je odlično izkazala pri vseh dosedanjih selitvah, ko sem si s kar strašljivo natančnostjo (v očeh drugih, tudi svojih, priznam) zapomnila, v kateri škatli je kaj in kje je tista dotična škatla (ker so škatle po selitvi še vedno nekaj časa ostale polne in na mestu, kjer so bile v selitveni mrzlici odložene, kako nepredvidljivo!). Skratka, zaradi dobrega spomina se tudi v neredu znajdem, ampak - vedno je nek ampak - večji problem nastopi, ko se v nered vključi še kdo drug. V mojem primeru so to mož, otroci, in ja, tudi maček. Potem se kupom dodajajo meni neznani elementi, zdaj že gore papirjev se pod težo divjega skakanja z mize na police, na stol in katero koli kombinacijo tega prevračajo, potem za silo pospravljajo, seveda na drugo mesto, vmes pa še prileti mali torpedo in s hitrimi prstki hitro izmakne list ali dva, knjigo ali prospekt, račun ali pogodbo, ki nič hudega sluteče čakajo, da se jih usmilim in končno pospravim na pravo mesto v fascikel prave barve (saj pravim, globoko v sebi sem redoljubna).

Zanimivo se mi zdi, da sem pred pripravo na konferenco zelo natančna in redoljubna in vnaprej pripravim poslano, razpoložljivo in izbrskano gradivo in logično uredim glosarje. Večer prej na kup znosim vso potrebno nujno opremo in se odločim za ustrezno veliko (ponavadi največjo) torbo, tako se mi doslej še ni zgodilo, da česa ne bi pogledala, stikala, da bi kaj pozabila doma. Ampak ko po tolmačenju pridem domov, je zgodba drugačna. Tudi če gre le za nekajurno delo, sem ob prihodu domov preveč utrujena, da bi z enako natančnostjo ves vnaprej pripravljen in na konferenci (in ob njej) zbran material (ki mu potem že težko rečem gradivo, ker po vsej verjetno ne bo več tako zelo uporabno) ustrezno pospravim na svoje mesto. Ne le utrujenost, tu so še mož, otroci in maček, ki seveda zahtevajo svojo pozornost, ki je ne morem odreči, in tako torba ponavadi obleži sredi hodnika oz. če ima srečo, se prebije do delovnega kabineta in na lepše dni počaka ob pisalni mizi. Navadno naslednji dan (ali isti večer, ko ljubljeni domači zaspijo, vsaj najmlajši) sledi praznjenje/čiščenje torbe in potem velik napor, da vse na novo pridobljene/dešifrirane izraze hitro vpišem v svoj homemade glosar. Če mi to uspe v istem dnevu, sem zmagala!

Včasih pač vse to ni mogoče, ker pridejo drugi opravki, druge obveznosti, misli letijo na tisoč strani, kupi na pisalni mizi in kar ekstremno dolgi okenski polici (še en plus za velika okna!) pa eksponentno rastejo. Ampak danes je ta dan, danes pospravljam. In res je prav odrešujoče in zdravilno! :)

Kako pa se vi lotevate pospravljanja? Ali gradivo s konferenc shranjujete v celoti ali samo "bistvene dokumente"? Ali kdaj pride čas, ko nehaš zbirati priponke s svojim imenom in logotipom organizatorja konference?

Poletje pa je lahko tudi koristno ...

Prejšnje objave nisem želela preveč obložiti. Navsezadnje gre za dopustniško objavo! ;) Ampak dejstvo je, da imamo tolmači lahko kar dolge počitnice, ki so včasih tudi bolj prisilnega značaja, ker pač res ni dela. Ker zna to obdobje trajati od sredine junija do septembra ali celo oktobra (kar je očitno splošen fenomen tudi na drugih trgih, ne le slovenskem), je logično, da si tolmači v tem vmesnem času najdejo še kakšno zaposlitev. Takšno, s katero lahko zaslužijo še kaj dodatnega denarja za plačilo vseh tistih položnic, ki kljub tej praznini z naročili prihajajo tudi poleti. Pogosto pa si tolmači najdejo drugačne vrste zaposlitve: jezikovne tečaje za pridobivanje novih kombinacij, tečaje za izpopolnjevanje znanja v že obstoječih kombinacijah, pa tudi druge vrste seminarje in tečaje.

Sama sem denimo v zadnjem tednu junija obiskovala poletno šolo francoskega in evropskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. Zanimiva se mi je zdela ne le, ker je potekala izključno v francoskem jeziku, ampak tudi zato, ker smo se učili in pogovarjali o danes zelo aktualni temi, in sicer suverenosti držav članic EU ter trenutni gospodarski in finančni krizi, ki še vedno terja svoje in predvsem od držav z evrom zahteva vedno nove premisleke o sistemu vodenja finančnih politik posameznih držav članic in skupine kot celote. Dotaknili smo se tako javnofinančnega vidika kot tudi kazenskega, ki se v zadnjem času in še zlasti po Lizbonski pogodbi vse bolj poudarja tudi z zamislijo o oblikovanju evropskega tožilstva. Skratka tema je bila res sveža, hkrati pa smo udeleženke še dopolnile svoje znanje o delovanju in institucijah EU, pa tudi o francoskem (in slovenskem) pravnem sistemu. Ker je bilo med nami kar nekaj prevajalk in tolmačk, smo seveda pogosto iskali ustreznice ne le posameznih pravnih in finančnih terminov, ampak tudi sočnih in zabavnih francoskih besednih zvez in idiomov. Skratka, odlično izkoriščen teden počitnic!

Poleg drugih dogodkov in seminarjev, ki jih najdete v zapisu s preteklega tedna v že omenjenem The Interpreter Diaries, pa se bo v juliju odvila tudi virtualna konferenca, posvečena tolmačenju in tolmaškemu poklicu v 21. stoletju, ki jo organizira portal proz.com. Gotovo se kje dogaja še kaj, za kar ne vem, sploh ker sem v zadnjih dveh tednih živela skoraj odrezana od sveta in čisto zares odrezana od interneta.

V času dopusta in vsesplošne suše z naročili torej nikakor ne obupujemo, ko je oddiha konec, novih naročnikov pa še ni na vidiku. Vedno se najde še kaj za početi, pospraviti, prebrati, postoriti ... za kar v visoki sezoni pač ni časa niti energije.

Dopust!

Ker je ravno tak čas in ker so ravno takšne temperature, je verjetno na mestu tudi ena objava o dopustu, tolmaškem dopustu, seveda! ;)

Za svobodne tolmače (freelance) je poletje bolj ali manj čas suše (ne samo na vrtu!), ker običajno ni prav veliko dogodkov, srečanj in sestankov, kjer bi nas potrebovali (resnici na ljubo, že dva tedna se mi zdi, da se nič več ne dela, da so polni edino lokali in vrste pred sladoledom). Tudi institucionalizirani tolmači imajo poleti kar konkretne počitnice. Vsekakor je dopust dobrodošel, tako kot v vseh drugih poklicih. Če za tolmačenje res velja, da sodi med najbolj stresno službo, nekje za poklicem zdravnika in kontrolorja letenja, potem je to toliko bolj razumljivo.

Zanimivo pa se mi zdi, da tolmači, kolikor jih jaz poznam, dopust jemljejo zelo resno v smislu odklopa od siceršnjih aktivnosti, ampak večinoma se vsi odločajo za aktivne počitnice in redkeje za brezdelno poležavanje na plaži. Po mojem ima to nekaj opraviti z živahnostjo in radovednostjo duha, ki se je ne da kar izklopiti in poslati na počitnice. Po drugi strani pa je to verjetno povezano tudi s tem, da se v našem poklicu da zaslužiti za takšne počitnice. No, v tej objavi se ne bom dotikala tarif in dumpinških cen in izkoriščanja agencij, ker je to druga zgodba. Ampak na splošno gledano pa mislim, da z dobrim in pogostim delom pride tudi lep zaslužek, ki takšne počitnice tudi omogoča.

Sama sodim v skupino tolmačev z družino, tako da so moje počitnice zdaj prilagojene predvsem podmladku. Za nami je prijetno nekajdnevno potepanje v tujini, kjer sem mamica pilila sproščenost v spontani rabi svojega jezika c in se založila z vsem razpoložljivim časopisjem in revijami, ki so bile dostopne v trafikah ne ravno velikih provansalskih mest. Število vodenih ogledov smo zmanjšali na minimum, a vseeno sem domov prišla polna novih vtisov, novega znanja in predvsem spočite glave. In to je tisto bistveno pri dopustu, mar ne?

Kje pa ste/boste dopustovali vi?