Tako je, kljub trenutni krizi in morda bolj sivemu vzdušju imajo slovenski tolmači letos dober razlog za praznovanje, saj Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije praznuje 40-letnico delovanja. Združenje je že od začetka delovanja predvsem branik tolmačenja v in iz slovenskega jezika ter varuh poklicnih standardov za konferenčno tolmačenje, s spreminjanjem okoliščin in položaja slovenščine v mednarodnem okolju pa se seveda njegovo poslanstno še zdaleč ni zaključilo. V trenutnih razmerah bi celo lahko rekli, da postaja vloga Združenja vse bolj pomembna, o čemer smo se lahko prepričali tudi v razpravi na okrogli mizi o izzivih slovenskega tolmača danes.
Poleg tega dogodka so v Združenju v tem prazničnem letu pripravili še vrsto drugih obeležitev te okrogle obletnice obstoja. Tako so že v začetku leta izdali poseben zbornik (dostopen tudi na spletu), ki združuje različne prispevke članov in članic, predvsem z vidika delovanja Združenja, pa tudi pripovedi različnih osebnih izkušenj tako tolmačev kot uporabnikov tolmačenja. Zanimivo branje, tako za vse, ki jih ta poklic mika, kot tudi za radovedneže, ki se jim ta poklic zdi zanimiv.
Pred kratkim je predsednica ZKTS, ga. Jana Veber, tudi gostovala v oddaji Jezikovni pogovori na radijskem programu ARS. Beseda je tekla o preteklosti in sedanjosti tolmaškega poklica ter o različnih vrstah tolmačenja, o izobraževanju in konkretnem poklicnem delu tolmačev, bodisi na prostem trgu kot v različnih ustanovah, ter o vlogi in ciljih ZKTS. Konec januarja bo na sporedu še druga oddaja, ki jo z veseljem pričakujemo.
Medijsko pojavljanje pa je prejšnji teden dopolnil še televizijski prispevek na nacionalni televiziji o 40-letnici delovanja ZKTS kot edinega stanovskega združenja tolmačenja. Vsi ti prispevki so seveda zelo dobrodošli, ne le zato da se obeleži ta pomemben jubilej, ampak tudi zato da Združenje in z njim tolmaški poklic postaneta v družbi bolj prepoznana in priznana. Tolmači smo v skladu s poklicno etiko in standardi kakovostnega dela pri nudenju svoje storitve v "drugem" planu (razen pri konsekutivnem tolmačenju, ko stojimo poleg govorca), zato je pomembno, da se vseeno pojavljamo v javnosti, da širša javnost spozna naše delo, prednosti dela z usposobljenimi tolmači. Le na ta način bomo lahko ohranili visoke poklicne (etične, delovne, tehnične) standarde konferenčnega tolmačenja in rabo slovenščine na mednarodni ravni.
torek, 17. december 2013
torek, 10. december 2013
Razmišljanje o izzivih slovenskega tolmača
Krajše poročilo o okrogli mizi ZKTS si lahko preberete na njihovi spletni strani, fotografije pa na njihovem profilu na Facebooku, tukaj pa le nekaj iztočnic in misli, ki so se mi porodile ob in predvsem po dogodku. Ta je bil sicer zelo poučen z veliko informacijami, predvsem o študiju tolmačenja in nato o trenutnih razmerah tako na prostem tolmaškem trgu kot na institucionalnem področju (EU, slovenska državna uprava). Očitno je bilo to srečanje res že prepotrebno, saj smo v pol tretji uri (!) komaj dobro odprli razpravo, kar je dober znak za morebitne dogodke, za katere upam, da bodo po tem zgledu še sledili v ne tako oddaljeni prihodnosti.
Prva pomembna točka, ki jo želim izpostaviti, je močna prisotnost mladih tolmačev na okrogli mizi, kar po mojem mnenju kaže potrebo mladih, da si na začetku poklicne poti poiščejo okrilje in oporo znotraj uveljavljene strukture, predvsem pa zavedanje mladih, da je tovrstno stanovsko združevanje pomembno. V teh časih, ko se potreba po tolmačenju zaradi finančne krize zmanjšuje, je zlasti mlajša generacija tolmačev na slabšem, saj nima vzpostavljenih stikov z neposrednimi naročniki in uveljavljenimi kolegi, zaradi česar težje pride do prepotrebnih dejanskih izkušenj. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da so pri ZKTS izpostavili, da je včlanitev v Združenje mogoča tudi brez sicer zahtevanega števila tolmaški dni, temveč po uspešno prestanem preskusu oz. tolmaškem izpitu, ki ga na Združenju organizirajo, ko je za posamezno jezikovno kombinacijo dovolj interesentov.
Poleg tega se zdi odlična tudi zamisel o mentorstvu za mlade tolmače. Na začetku poklicne poti je vsak kdaj v dvomih, ne ve, na koga se obrniti za nasvet, pomoč ali zgolj toplo in ohrabrujočo besedo in potrditev, da je na pravi poti. Čeprav gre za velik projekt in so člani Združenja gotovo polno zasedeni, bi bila takšna oblika uvajanja mladih v poklic dobrodošla. Z zanimanjem bom spremljala dogajanje na tem področju in res upam, da se bo ideja sčasoma uresničila.
Kajti brez ustreznega usmerjanja, pravih informacij in stanovske podpore, so mladi tolmači lahko hitra tarča agresivnega pristopa različnih prevajalskih agencij. Njim se na okrogli mizi nismo posebej posvečali, žal tudi ni bilo nobenega predstavnika z njihovega brega, pa vendar je jasno, da so prav agencije tiste, ki danes v veliki meri krojijo tolmaški trg. S tem, ko poleg tolmaške storitve ponujajo tudi tolmaško opremo in prevajalske storitve, so za naročnike, npr. organizatorje konferenc, seveda veliko bolj zanimiva in praktična rešitev, ki ji posamezni tolmači težko konkuriramo.
Prav gotovo si končni naročniki želijo poenostaviti poslovanje in agencije so tu našle svoje mesto, a kaj potem ostane tolmačem? S posamičnim bojem in upiranjem zniževanju tarif ne bomo dosegli veliko, ker se bo vedno našel kdo, ki bo sprejel delo, pa če bo tarifa še tako nizka. Člani Združenja in somišljeniki morda res ne, zato pa toliko raje vsi tisti študentje, po možnosti celo takšni z ne-jezikovnih smeri. Takšnih Združenje s svojimi pozivi po solidarnosti gotovo ne bo doseglo.
Morda pa bi bila to dobra priložnost, da bi si Združenje kot zastopnik poklicnih tolmačev in varuh poklicnih standardov poskušal agencije vsaj deloma pridobiti na svojo stran. Morda z neko obliko "certificiranja" agencij, ki bi se držale sprejetih poklicnih standardov in pogojev za tolmaško delo, tolmaču pa bi kljub posredniškemu deležu (že obstaja konsenz, kolikšen je ta?) na koncu vseeno zagotovile ustrezen honorar. Verjetno se sliši idealistično, ampak verjetno je treba na nek način ugrizniti v to kislo jabolko, preden se bo tehtnica povsem prevesila na stran agencij in bomo tolmači ostali brez vsakega pogajalskega izhodišča. Prevajalske agencije sicer še vedno rastejo kot gobe po dežju, a osebno verjamem, da bodo dolgoročno preživele le tiste, ki bodo zagotavljale dobro storitev, torej zaposlovale ustrezno usposobljene in ustrezno plačane tolmače. Morda sem idealist, a druge rešitve preprosto ne vidim.
Potem se mi poraja še kar nekaj vprašanj, med drugim vprašanje tolmačenja na daljavo, ki bo prek različnih globalnih storitev (Babelverse) gotovo kmalu odločno zakorakalo tudi na naš trg. Pa področje vseživljenjskega učenja in morebitni seminarji rabe IKT in novih orodij pri tolmaškem delu (pametni telefoni, tablice). Tudi to so izzivi slovenskega tolmača danes, tudi na tem področju bo vloga ZKTS pomembna. Pomemben bo vsak tolmač in vsak zadovoljen in osveščen naročnik naših storitev, zato je jasno, da si moramo še naprej v prvi vrsti prizadevati za to, da vedno in povsod nudimo kakovostno, več kot le odlično tolmaško storitev.
Čeprav je prihodnost negotova, se nam je po mojem mnenju ni treba bati. Prav tako se mi tudi ne zdi smiselno na vrat na nos omejevati študijskih programov tolmačenja, čeprav se trg zdi na videz zasičen. Kaj pa vi mislite? Pred kakšne izzive je postavljen slovenski tolmač? Kako naj se nanje odzove? Vesela bom vsakega odziva!
Prva pomembna točka, ki jo želim izpostaviti, je močna prisotnost mladih tolmačev na okrogli mizi, kar po mojem mnenju kaže potrebo mladih, da si na začetku poklicne poti poiščejo okrilje in oporo znotraj uveljavljene strukture, predvsem pa zavedanje mladih, da je tovrstno stanovsko združevanje pomembno. V teh časih, ko se potreba po tolmačenju zaradi finančne krize zmanjšuje, je zlasti mlajša generacija tolmačev na slabšem, saj nima vzpostavljenih stikov z neposrednimi naročniki in uveljavljenimi kolegi, zaradi česar težje pride do prepotrebnih dejanskih izkušenj. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da so pri ZKTS izpostavili, da je včlanitev v Združenje mogoča tudi brez sicer zahtevanega števila tolmaški dni, temveč po uspešno prestanem preskusu oz. tolmaškem izpitu, ki ga na Združenju organizirajo, ko je za posamezno jezikovno kombinacijo dovolj interesentov.
Poleg tega se zdi odlična tudi zamisel o mentorstvu za mlade tolmače. Na začetku poklicne poti je vsak kdaj v dvomih, ne ve, na koga se obrniti za nasvet, pomoč ali zgolj toplo in ohrabrujočo besedo in potrditev, da je na pravi poti. Čeprav gre za velik projekt in so člani Združenja gotovo polno zasedeni, bi bila takšna oblika uvajanja mladih v poklic dobrodošla. Z zanimanjem bom spremljala dogajanje na tem področju in res upam, da se bo ideja sčasoma uresničila.
Kajti brez ustreznega usmerjanja, pravih informacij in stanovske podpore, so mladi tolmači lahko hitra tarča agresivnega pristopa različnih prevajalskih agencij. Njim se na okrogli mizi nismo posebej posvečali, žal tudi ni bilo nobenega predstavnika z njihovega brega, pa vendar je jasno, da so prav agencije tiste, ki danes v veliki meri krojijo tolmaški trg. S tem, ko poleg tolmaške storitve ponujajo tudi tolmaško opremo in prevajalske storitve, so za naročnike, npr. organizatorje konferenc, seveda veliko bolj zanimiva in praktična rešitev, ki ji posamezni tolmači težko konkuriramo.
Prav gotovo si končni naročniki želijo poenostaviti poslovanje in agencije so tu našle svoje mesto, a kaj potem ostane tolmačem? S posamičnim bojem in upiranjem zniževanju tarif ne bomo dosegli veliko, ker se bo vedno našel kdo, ki bo sprejel delo, pa če bo tarifa še tako nizka. Člani Združenja in somišljeniki morda res ne, zato pa toliko raje vsi tisti študentje, po možnosti celo takšni z ne-jezikovnih smeri. Takšnih Združenje s svojimi pozivi po solidarnosti gotovo ne bo doseglo.
Morda pa bi bila to dobra priložnost, da bi si Združenje kot zastopnik poklicnih tolmačev in varuh poklicnih standardov poskušal agencije vsaj deloma pridobiti na svojo stran. Morda z neko obliko "certificiranja" agencij, ki bi se držale sprejetih poklicnih standardov in pogojev za tolmaško delo, tolmaču pa bi kljub posredniškemu deležu (že obstaja konsenz, kolikšen je ta?) na koncu vseeno zagotovile ustrezen honorar. Verjetno se sliši idealistično, ampak verjetno je treba na nek način ugrizniti v to kislo jabolko, preden se bo tehtnica povsem prevesila na stran agencij in bomo tolmači ostali brez vsakega pogajalskega izhodišča. Prevajalske agencije sicer še vedno rastejo kot gobe po dežju, a osebno verjamem, da bodo dolgoročno preživele le tiste, ki bodo zagotavljale dobro storitev, torej zaposlovale ustrezno usposobljene in ustrezno plačane tolmače. Morda sem idealist, a druge rešitve preprosto ne vidim.
Potem se mi poraja še kar nekaj vprašanj, med drugim vprašanje tolmačenja na daljavo, ki bo prek različnih globalnih storitev (Babelverse) gotovo kmalu odločno zakorakalo tudi na naš trg. Pa področje vseživljenjskega učenja in morebitni seminarji rabe IKT in novih orodij pri tolmaškem delu (pametni telefoni, tablice). Tudi to so izzivi slovenskega tolmača danes, tudi na tem področju bo vloga ZKTS pomembna. Pomemben bo vsak tolmač in vsak zadovoljen in osveščen naročnik naših storitev, zato je jasno, da si moramo še naprej v prvi vrsti prizadevati za to, da vedno in povsod nudimo kakovostno, več kot le odlično tolmaško storitev.
Čeprav je prihodnost negotova, se nam je po mojem mnenju ni treba bati. Prav tako se mi tudi ne zdi smiselno na vrat na nos omejevati študijskih programov tolmačenja, čeprav se trg zdi na videz zasičen. Kaj pa vi mislite? Pred kakšne izzive je postavljen slovenski tolmač? Kako naj se nanje odzove? Vesela bom vsakega odziva!
Naročite se na:
Objave (Atom)