Tolmači v kriznih razmerah - žalostne zgodbe iz Iraka

Predolgo že odlašam s to objavo. Predolgo že gledam(o) stran. Predolgo čakam(o), da se zadeve končno uredijo, a upanja je očitno vse manj.

Govorim o tolmačih v kriznih razmerah. O pogumnih možeh, ki so s svojim jezikovnim znanjem pomagali ameriškim vojakom pri vzpostavljanju vezi s civilnim prebivalstvom, vzpostavljanju miru. Ki so nesebično delali, da bi svoji domovini zagotovili novo upanje, red, mir. Ki so s tem tvegali, da se zamerijo marsikomu in si nakopljejo sovražnike. Samo zato, ker so tolmačili. Ko se je začelo govoriti o odhodu ameriških vojakov, jim je ameriška vlada obljubila, da jih bo prednostno obravnavala pri prošnjah za azil, v zahvalo za njihovo nesebično pomoč kljub možnemu sovraštvu in preziru v domačih vrstah. Vojaki so odšli, tolmači in tisti, ki so pomagali z informacijami pa ... ostajajo. Skrivajo se. Zapuščajo svoje družine, da jih ne bi izpostavljali nevarnosti. Ne upajo na ulice, da jih kdo ne bi prepoznal. Da se ne bi spravili nadnje. Da bi preživeli. Zakaj vse to? Ker so tolmačili.

Grozne zgodbe, ob katerih težko ostanem ravnodušna. Je to usoda, ki čaka tolmače v konfliktnih območjih? Da se nadnje spravi ta ali ona stran z nesmiselnimi in nerazumljivimi obtožbami o izdajstvu, ko pa je vse, kar so počeli, jezikovna mediacija?! Tudi to je očitno naš poklic. Seveda dotičnim morda ne bi bilo treba sodelovati, delati z Američani, a prepričana sem, da so enostavno začutili ta klic, želeli s svojim znanjem pomagati in posredovati. Zgraditi most v boljšo, mirnejšo prihodnost. Zadeve se v Iraku še zdaleč niso uredile, najkrajšo pa bodo očitno potegnili vsi, ki so se znašli tam nekje vmes. 


Žal ne morem narediti veliko več kot to, da tudi sama opozarjam na ta pereč problem, da delim njihove zgodbe. Tudi vi si jih preberite in presodite sami. Zbira jih @LindaWesson, ki ji lahko sledite na Twitterju in spletni strani, kjer redno objavlja novice o vseh Iračanih, s katerimi je v stiku in se vsak dan bolj bojijo za svoje življenje.