Kot sem obljubila v
prejšnji objavi, bom tokrat napisala nekaj več o dodatnem poklicnem izobraževanju, ki sem se ga udeležila januarja. Glede na to da od zaključka mojega šolanja ni preteklo več kot pet let, se morda kdo sprašuje, zakaj mi je tega treba, a moj odgovor je prav ta - ker je od zaključka mojega šolanja preteklo
že pet let! Ker sem prepričana, da se moramo učiti vse življenje in da lahko vsako znanje, spretnost, obrt vedno dodatno izpopolnjujemo.
Pri tolmačenju gre izpopolnjevanju lahko za dodajanje novih delovnih jezikov (tudi o tem bom, upam, pisala v tem letu). Tisti, ki ne tolmačimo redno (torej ne vsakodnevno niti tedensko), moramo nenehno skrbeti za ohranjanje kondicije in po potrebi piliti tehniko. Obstajajo tudi posebna tematska področja, ki se jim je dobro posvetiti z vidika terminologije in razumevanja pojmov oz. procesov, posebej če nam pri tem lahko pomaga strokovnjak (finance, ekonomija, pravo ipd.). Prepričana pa sem, da prav vsakemu tolmaču prav pride, da se od časa do časa malo ustavi, premisli o svojem delu, pogleda onkraj meja svojih vsakodnevnih rutinskih opravil in obveznosti, ter se nauči še kaj novega o tem čudovitem poklicu.
Tako nisem posebej omahovala, ko sem na Twitterju zasledila povabilo za paket predavanj
Peak performance for interpreters, še posebej pa ko sem videla, kdo jih bo vodil, tako da sem se na koncu udeležila kar vseh treh. Prvi seminar se je osredotočil na
pravilno in ustrezno prehranjevanje, vodil ga je Kamil Celoh, ki nam je na podlagi znanstvenih izsledkov razložil, kaj je dobro in kaj ne za dobro delovanje našega organizma. Elisabet Tiselius nas je v
drugem seminarju spomnila na pomen vaj tudi po koncu tolmaškega šolanja in z nami delila mnogo zelo koristnih nasvetov, ki se jih ni težko držati. Tretji seminar je vodil Jonathan Downie, ki je opozoril na
dobro pripravo na tolmačenje in izpostavil vlogo in pomen naročnika, čemur pogosto ne posvečamo veliko pozornosti, čeprav je na trgu nujno. V zadnjem seminarju pa smo pod vodstvom Martina Djovčoša pogledali,
kaj se dogaja v možganih med tolmačenjem.
Že po drugem seminarju so organizatorji seminarja ustvarili tudi
stran na Facebooku, ki je namanjena deljenju idej in nasvetov o tolmaški praksi, predvsem pa omogoča članom, da se glede na jezikovne kombinacije dogovorijo za dodatne praktične vaje.
Moja izkušnja je torej več kot pozitivna, čeprav prvič s spletnimi seminarji, ampak pri eCPD je vse potekalo tako gladko in pregledno, da res ni bilo nobenih težav, tudi ko zaradi drugih obveznosti nisem mogla slediti v živo in sem si šele naknadno ogledala posnetek.
Seveda se pri tovrstnih zadevah vedno postavlja vprašanje denarja in stroškov, vendar se je potrebno tudi vprašati, koliko smo pripravljeni vlagati v svojo dejavnost oz. znanje in spretnosti za opravljanje te dejavnosti. Sama menim, da je nekaj zasluženega denarja vedno dobro vložiti nazaj v "posel", ne samo zaradi novo pridobljenih znanj in veščin, sledenja napredku, ampak tudi zaradi, khm, karme … (da ne govorim o novih poznanstvih, dobrem občutku, ko nekaj naredimo zase ipd.).
Res je, dandanes lahko na spletu v delčku sekunde najdemo različne članke in prispevke o vseh mogočih temah, tudi poklicnih, in seveda vse te redno prebiramo, a to ni isto, kot če se udeležiš konkretnega seminarja (v živo ali na daljavo). Iz svoje izkušnje lahko povem, da ko za nekaj plačaš, si potem tudi vzameš čas in se temu 100 % posvetiš in zraven dejansko razmišljaš o svojem delu, konkretni situaciji s takšne ptičje perspektive. Takrat postanejo jasne tudi stvari, ki jih včasih ob vsakodnevnih obveznostih ne opazimo … Poleg tega pa se čisto vedno lahko kaj novega naučimo!
Če koga mikajo seminarji v živo, pa priporočam
te delavnice. V kratkem se obeta tudi praktično naravnani
seminar o tehnikah konsekutivnega tolmačenja … ;-)
Kakšno pa je vaše mnenje o nadaljnjem poklicnem in strokovnjem izpopolnjevanju? Je potem, ko pridobimo ustrezno izobrazbo in redno delamo, nujno ali ne?