 |
| Pečenje - moja druga strast! :-) |
Tudi med pripravami na medinstitucionalni izpit za tolmače sem veliko pekla, hkrati pa sem tudi razmišljala, kako hudiča, naj se čim bolje pripravim na ta zalogaj. Toliko bolj, ker sem enkrat, takoj po koncu študija tolmačenja, ta izpit že opravljala brez uspeha. Čeprav so od takrat minila že tri leta in sem v vmesnem času zamenjala kar nekaj tolmaških blokcev in kabin, so me tisti občutki neuspeha še vedno preganjali. Še vedno se spomnim razočaranja in sramu, ki me je takrat preveval, še vedno se spomnim nezaupanja vase in v svoje tolmaške sposobnosti, ki se me je držalo še dolge mesece po izpitu. Šele dobro leto po izpitu sem zbrala pogum in sprejela prvo tolmaško delo, se počasi otresla nesigurnosti in s pomočjo zadovoljnih (včasih tudi navdušenih) odzivov publike postala bolj samozavestna in, verjamem, tudi boljša tolmačka.
Kaj je dejansko na tem izpitu, da mu tolmači posvečamo takšno pozornost? Oblak poveličevanja in hkrati strašljivih zgodbic? V času študija je bil ta izpit večkrat izpostavljen kot ultimativni cilj, vstopnica v resnični svet tolmačenja, kjer se malodane cedita samo med in mleko. Preizkus dejanskih sposobnosti tolmača, ker tam uspe le najboljšim. Drugih možnosti nihče ni pretirano poudarjal, čeprav obstaja tudi domači trg za tolmače in ni nujno, da si vsi tolmači sploh želijo delati v EU. Vsekakor pa se je s tem ustvarjal velik psihološki pritisk in breme za mlade tolmače, kar morda ni bilo najbolj produktivno.
Vsaj zase moram reči, da sem bila takrat, vsa sveža po koncu študija, preveč pod pritiskom, stresom. Občutek sem imela, da je ta izpit moja ena in edina možnost za to, da bi kdaj delala kot tolmačka. Zdaj vem, da je bilo vse skupaj pretirano. Zdaj vem, da se da čisto spodobno delati tudi na našem trgu. Zdaj tudi vem, da znam tolmačiti, da sem mnogim ljudem že pomagala, da so se sporazumeli in razumeli, da torej ne potrebujem še kakšnega dodatnega potrdila, da to znam in zmorem.
Takoj po študiju tega občutka nisem imela, premalo sem si zaupala, kar je bilo gotovo vidno tudi navzven. Strah me je bilo, kaj bo z mano, če ne bom naredila tega izpita, kar je pozvročalo še dodaten stres. Preizkušnjo sem si torej bolj ali manj otežila prav sama.
Tokrat sem se zadeve lotila drugače (tudi zato, ker sem zdaj v drugačnih okoliščinah). Seveda sem vadila, predvsem konsekutivno tolmačenje, ki ga na trgu ne izvajam tako pogosto. A najboljša priprava je bila po mojem mnenju prav ta psihološka. Da sem tisti svoj prvi neuspeh sprejela in si ga znala razložiti ter ga tokrat preseči. Da sem si priznala, da je to samo izpit in ne nekakšno vprašanje obstoja ali neobstoja, da s tem ni nič postavljeno na kocko. Da izpitna komisija ni tam zato, da me zašije, ampak da jo samo zanima, ali znam tolmačiti in kako se znajdem pod stresom. Da ni nič narobe s tem, da sem živčna in imam malo treme, ampak da moram to energijo usmeriti samo v eno - 300-odstotno koncentracijo. Da moram biti prisotna, tam in takrat, da se moram otresti vseh drugih misli in da tudi takrat, ko odprem usta in rečem nekaj, za kar se v naslednji sekundi domislim boljše rešitvi, sprejmem in si odpustim, ker popolnega tolmačenja pač ni. Da moram biti pozitivno naravnana, ker je samo to pot do uspeha.
To je bil torej moj recept za uspeh. Komu drugemu morda kaj drugega pomega, a zdi se dobro, da napišem, kaj je delovalo pri meni; morda bom s temu pomagala še komu drugemu. Zdi se mi pomembno, da napišem, da sem tudi sama šla čez neuspeh. Da ni bilo prijetno, ampak hkrati tudi ni bilo usodno, ne zame osebno niti zame kot poklicno tolmačko. Tako kot sicer v življenju je včasih treba sprejeti tudi neuspehe, da lahko potem drugič uspemo. Iz vsake takšne izkušnje se moramo učiti in, kar je mene izkušnja teh izpitov naučila, je da je treba biti vztrajen in si zaupati, tako kot pri vsakem tolmačenju. Pozitivnost, dobra volja in sproščanje pred samim izpitom/tolmačenjem pa tako ali tako sodita zraven. Tudi z dobro glasbo! ;-)
