torek, 27. marec 2012

Vidiki pravnega prevajanja

Vir
Kot sem že pisala, so se v začetku leta sodni tolmači in pravni prevajalci združili pod okriljem Združenja stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije, ki je pred kratkim dobilo tudi uradno spletno stran. Poleg formalne ureditve pa je združenje tudi začelo z uresničevanjem svojega poslanstva, ki med drugim predvideva dodatno strokovno usposabljanje in izpopolnjevanje sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev.

Tako bo v petek in soboto, 30. in 31. 3. 2012, na Pravni fakulteti v Ljubljani potekala mini konferenca z naslovom Vidiki pravnega prevajanja (glej program), na kateri bodo sodelovali tako predstavniki vlade kot strokovne javnosti (pravniki, tolmači), prav tako pa bo to priložnost za seznanitev z delom in vizijo Združenja.

Prijave na konferenco se zbirajo do 29. 3. na tem naslovu, udeležba pa je brezplačna. Vabljeni so tako sodni tolmači in prevajalci kot tudi za druga zainteresirana javnost.

četrtek, 22. marec 2012

O prevajalskih in tolmaških službah v EU

Pred kratkim so v dnevnoinformativnem programu nacionalne televizije objavili krajši prispevek o prevajalskih in tolmaških službah (na posnetku z MMC se začne pri 14:10). Gre za krajši pregled tako prevajalskega dela za institucije kot tudi tolmaških služb, v kadru lahko pri delu vidite dva nekdanja diplomanta z našega oddelka :), nekaj besed pove tudi vodja slovenske kabine pri SCIC-u, na koncu pa še kratek intervju z vodjo tolmaškega študija na Oddelku za prevajalstvo FF UL, mag. Amalijo Maček.


Zanimiva predstavitev, več o samem študiju in priložnostih za zaposlitev pa lahko zainteresirani izveste na dnevu odprtih vrat, ki ga Oddelek v obliki navidezne konference (mock conference) načrtuje konec maja (25.5.) - brez skrbi, o njej vas bom pravočasno obvestila tudi na tej strani. Seveda pa lahko vprašanja pustite tudi pod objavo in potrudila se bom za odgovor, bodisi osebno bodisi s strani Oddelka.

sreda, 14. marec 2012

On theory, training and life-long learning

The last couple of weeks have been rather busy. Apart from usual classes I give and take, and the deadlines for my PhD seminars, we've had wonderful foreign lecturers and guests at our Faculty and on top of that, AIIC organized two great web seminars. The first one last week with dr. Minhua Liu entitled The making of a skilled interpreter: What we know about expertise development in interpreting, and the second one this week with Robin Setton on theory in interpreter training (What use is theory in interpreter training?). Both of these webinars were really interesting, and provided a clear overview on the two subjects with precious comments and observations by the lecturers, based on their extensive experience. I would definitely recommend watching the videos, to my opinion, they are useful both for students and trainers, as well as for working and already seasoned interpreters (especially the first one).

And now to the foreign lecturers we had at our Faculty of arts in Ljubljana. The Department of Romance languages hosted the renowned French traductologue Jean-Réné Ladmiral, translator and philosopher, who is famous for its work Traduire - les théorèmes de la traduction. Since his work is important in the translation studies field, translation students from our department were also warmly welcomed to attend and it was a pleasure to see the room packed with young people during the three days (despite the age difference and the more traditional approach with schemes + white chalk&green board, if I may add ... What is that? The presentation? Oh, yes, PowerPoint ... no, no, no ppt here ;)).

In the meantime, it seems as if spring managed to sneak in ... hooray!

He gave three lectures, the first one on the desire to translate (la libido interpretandi), the second on theory in translation and the last one on the esthetics in translation. Yes, no word on proper interpreting there (as in oral translation - hate this denomination!), but still I find some of his ideas could be transposed to the interpreting sphere as well - or it's just me and my twisted mind that sees a link to interpreting even when there is no (obvious one).

Like the theory on translation, the interpreting theory is also a descriptive one and not as mathematically straightforward and clear as many people think, and indeed ourselves sometimes wish. But it is there and mainly aims to describe the process, the results, the mechanisms and norms, the role of translators and interpreters, the development that this profession is rapidly undergoing in the last years and decades and so on. I believe interpreting theory is a vast field and as I've heard it and read it many times - still rather unexploited so it offers a great variety of possible research topics which in turn reinforce the theory.

However, as prof. Ladmiral said some translators - and interpreters for that matter - disregard theory as not useful and unnecessary, claiming that they only deal with practice and that they cannot really apply any theory to their work since it is either too general or too specific and targeted to only a small segment of (a particular) language or discourse. True, not everything can be used in all kinds of situations, but still, I firmly believe that knowing some theory and following what is being studied is important. Even trained interpreters with years and years of practice can gain and learn new stuff from theory, or at least reinforce what they already know, intuitively sense and practice. It is important either way and I am not saying this only because it relates to my research topic, really! Of course we know of some great untrained interpreters, but as the profession is evolving, so is the theory and I believe that interpreters should be familiar with it and at least now, where to go and get information - from theory or practice and experience from other colleagues. Especially now, with the Endless Possibilities (literally :)), the IntJC, the webinars and all other options the WWW has to offer. So yes, besides being curious about the current political and social issues, let's nurture the curiosity also regarding our profession and the more theoretical aspects of it. It will help us improve our knowledge and become better, more skilled interpreters (practice without reflection and constant monitoring cannot enhance our performance).

Enough for today. In one of the following posts, I will tell you more about our second lecturer that week,  a Portuguese interpreter and professor doing her PhD research on gestures in interpreting - stay tuned!

ponedeljek, 5. marec 2012

Tolmači v kriznih razmerah - žalostne zgodbe iz Iraka

Predolgo že odlašam s to objavo. Predolgo že gledam(o) stran. Predolgo čakam(o), da se zadeve končno uredijo, a upanja je očitno vse manj.

Govorim o tolmačih v kriznih razmerah. O pogumnih možeh, ki so s svojim jezikovnim znanjem pomagali ameriškim vojakom pri vzpostavljanju vezi s civilnim prebivalstvom, vzpostavljanju miru. Ki so nesebično delali, da bi svoji domovini zagotovili novo upanje, red, mir. Ki so s tem tvegali, da se zamerijo marsikomu in si nakopljejo sovražnike. Samo zato, ker so tolmačili. Ko se je začelo govoriti o odhodu ameriških vojakov, jim je ameriška vlada obljubila, da jih bo prednostno obravnavala pri prošnjah za azil, v zahvalo za njihovo nesebično pomoč kljub možnemu sovraštvu in preziru v domačih vrstah. Vojaki so odšli, tolmači in tisti, ki so pomagali z informacijami pa ... ostajajo. Skrivajo se. Zapuščajo svoje družine, da jih ne bi izpostavljali nevarnosti. Ne upajo na ulice, da jih kdo ne bi prepoznal. Da se ne bi spravili nadnje. Da bi preživeli. Zakaj vse to? Ker so tolmačili.

Grozne zgodbe, ob katerih težko ostanem ravnodušna. Je to usoda, ki čaka tolmače v konfliktnih območjih? Da se nadnje spravi ta ali ona stran z nesmiselnimi in nerazumljivimi obtožbami o izdajstvu, ko pa je vse, kar so počeli, jezikovna mediacija?! Tudi to je očitno naš poklic. Seveda dotičnim morda ne bi bilo treba sodelovati, delati z Američani, a prepričana sem, da so enostavno začutili ta klic, želeli s svojim znanjem pomagati in posredovati. Zgraditi most v boljšo, mirnejšo prihodnost. Zadeve se v Iraku še zdaleč niso uredile, najkrajšo pa bodo očitno potegnili vsi, ki so se znašli tam nekje vmes. 


Žal ne morem narediti veliko več kot to, da tudi sama opozarjam na ta pereč problem, da delim njihove zgodbe. Tudi vi si jih preberite in presodite sami. Zbira jih @LindaWesson, ki ji lahko sledite na Twitterju in spletni strani, kjer redno objavlja novice o vseh Iračanih, s katerimi je v stiku in se vsak dan bolj bojijo za svoje življenje.

ponedeljek, 27. februar 2012

Še združenje

V Sobotni prilogi sem včeraj na svoje začudenje ugotovila, da se mi je izmaknila ustanovitev Združenja stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije, saj o njem do tega prispevka v pismih bralcev nisem nič prebrala ali slišala. Ustanovljeno je bilo le dan pred mojo objavo o ustanovitvi Sekcije sodnih tolmačev pri DZTPS, torej so se zadeve odvijale približno istočasno in če sem pisala o Sekciji, se spodobi, da napišem še nekaj o Združenju.

Na spletu sicer ni še ni mogoče najti konkretnejših informacij o obstoju združenja, vendar verjamem (upam), da se bo to kmalu spremenilo. Avtorica prispevka in sicer predsednica združenja V. O. Kunc sicer zapiše, da je ideja o združenju zorela več kot deset let, začelo se je pripravo usposabljanja za bodoče tolmače, razgovori s pristojnimi ministri, organizacijo posvetov, predstavitvijo naših razmer in razvoja dogodkov na tem področju na različnih mednarodnih konferencah prevajalskih zvez (International Federation of Translators, nato Elita oz. Eulita, kot se je pozneje preimenovala). Naposled je predvsem zaradi mnenja sodišč in njihovega nezadovoljstva nad delom tolmačev prišlo do spremembe Zakona o sodiščih, ki predvideva obveznost izobraževanja stalnih sodnih tolmačev, enako kot sodnih izvedencev in cenilcev.

Tako imamo zdaj v Sloveniji dve stanovski združenji, katerih cilji in namen so podobni. Čemu dve podobni združenji, zakaj ne eno samo, ali (bo)sta med njima kakšne bistvene razlike? Kako naj se (bodoči) sodni tolmači odločijo za članstvo, so lahko del obeh krogov? Ali si z vstopom v tega ali onega nevede zaprejo kakšna vrata in povezave? Na ta vprašanja ne znam odgovoriti, ker dogajanje spremljam samo od zunaj. Toda razdrobljenost in "nasilno" ali vsaj nerazumno ločevanje in postavljanje ograjic se mi ne zdita najprimernejši rešitvi, sploh ker gre za dokaj omejeno skupino ljudi, ki jo tovrstno združevanje zadeva. A morda se motim in je v tem tudi nekaj dobrega, po principu konkurenčnosti in krilatice "the more the merrier". Če bosta obe združenji delali v skladu z navedenimi cilji in vizijo (predlagam še uveljavitev in ozaveščanje javnosti o delu in poklicu sodnega tolmača tudi prek sodobnih medijev), potem se sodnim tolmačem v Sloveniji ni česa bati in se bodo stvari odvijale le na bolje. Vsekakor si tega želimo in upamo, da bo tako.

petek, 24. februar 2012

Vozi me - tolmačenje - v daljave

Pred časom sem bila na svoji prvi tolmaški poslovni poti v tujini in priznati moram, da mi je bilo zelo všeč. Seveda je naporno, novo okolje in ljudje, veliko potovanja, potem pa še delo v nepredvidljivih in neznanih okoliščinah (pri meni celo v istem dnevu), toda takšne izkušnje so vseeno ali prav zato zlata vredne in za tokratno sem res hvaležna T, ki me je priporočila.

Naročnik, s katerim sem sicer prvič sodelovala, mi je pred dogodkom poslal natančna navodila in zelo izrčpno gradivo, z njim sem se tudi predhodno srečala in spoznala, da sva lahko dorekla podrobnosti o dogodku, njihovih in mojih pričakovanjih, tako da lahko to izkušnjo štejem kot vzor za prihodnje sodelovanje (z njim ali drugimi naročniki). Res, prava poezija je delati z ljudmi, ki imajo odprte karte in so pripravljeni prisluhniti mnenju in željam tolmača!

Poleg tega pa sem tokrat potovala skupaj s svojimi poslušalci. Ker sicer nisem najbolj ekstravertirana oseba in običajno ne načenjam pogovora z neznanci, sem prvi del poti preživela pretežno sama in v miru, kar mi je bilo čisto po godu, da sem se lahko miselno in psihično pripravljala na samo delo, ki me je čakalo le nekaj ur po pristanku letala. Po tolmačenju pa je k meni pristopilo kar nekaj ljudi in načelo pogovor z menoj, sicer z varnostnim vprašanjem "Vi pa niste ena od nas?", in ko sem odgovorila, da sem bila na dogodku njihova tolmačka, so me z zanimanjem začeli spraševati o mojem delu in, kar je lepo pobožalo moj ego, tudi pohvalili moje tolmačenje. Neposredne povratne informacije so neprecenljive, hkrati pa stik z poslušalci vedno izrabim za to, da ljudem, ki jih to zanima, seveda, povem kaj več o našem delu in poklicu, saj jih veliko ne ve in si niti ne predstavlja, kaj točno tolmač počne. Mar ni tako, da v kabini zgolj beremo že prevedeno besedilo? A res, a to potem ni vnaprej posneto? :)

Dogodek je bil sicer zelo profesionalno zasnovan, z ogromno podporno ekipo, tudi za tolmače, ki so nas sicer posadili v zaodrje prostorne dvorane. Žal mi je bilo, da dogajanja (lahko rečem kar spektakla) nisem mogla spremljati v živo, pa ne le zaradi zanimivega programa, ampak ker na ekranu nismo videli celotnega dogajanja in publike, kar je nekoliko vplivalo na delo tolmačev. Z madžarskim kolegom sva se pozneje pogovarjala, da dejansko manjka en del vsebine, če nimaš pregleda in pogleda nad poslušalci in ne vidiš njihovih odzivov na dogajanje in tudi sporočilo, ki jim ga kot tolmač posreduješ prek slušalk.

Tudi stik z drugimi tolmači moram uvrstiti med velike pluse tega potovanja, saj sem imela odlično (redko) priložnost, da v živo poklepetam s "sotrpini" iz drugih držav, okolja, z drugačnimi poklicnimi potmi in izkušnjami. Da niti ne omenjam družabnega programa in gala večerje, ki so jo organizatorji pripravili za udeležence konvencije in smo se je kot del "delegacije" udeležili tudi tolmači (ne, takrat na srečo, nismo delali!). Še ena od svetlih točk našega poklica! Posebej zanimivo pa je bilo zame že samo druženje s skupino ljudi, ki deluje na čisto drugačnem področju, s čisto drugačnim ozadjem, drugačnimi temami pogovorov. Tista dva dni sem postala del njih in z njimi delila področje zanimanja, se vživljala v njihovo kožo in način razmišljanja. Res smo tolmači le strokovnjaki za komunikacijo, vendar na vsaki tolmaški nalogi postanemo tudi del poklicne skupine ljudi, za katero tolmačimo. 

Tudi to je del našega poklica, ki me navdušuje, saj pri vsakem tolmačenju izvem in spoznam toliko novih stvari, spoznam toliko zanimivih ljudi in se dotikam področij, ki (se) jih morda nikoli ne bi. Morda je sicer to povezano z mojo "mladostjo" v tem poklicu in me bo sčasoma to navdušenje minilo, upam pa, da ne. Da bo vsako tolmačenje še vedno tako vznemirljivo in bogato z izkušnjami. Pa tudi, da bom kot tolmačka še kam (pogosteje!) potovala (pa čeprav na novega leta dan nisem peljala svojega kovčka na sprehod, kot je bo stari južnoameriški tradiciji to storila Aida).

CCIB, mednarodni konferenčni center v Barceloni

četrtek, 16. februar 2012

Vsi naši klobuki

Zima nas je končno počastila z vso svojo veličino in globino snežne oddeje (vsaj v veliki večini deželice) in klobuki ... ne, to v resnici ne bo objava o klobukih in kapah, ki so v teh mrzlih dneh seveda več kot dobrodošli, če ne celo nujni del oprave na prostem. Tokrat bom pisala o vseh naših poklicnih profilih ali "professional hats", kot jim elegantno in posrečeno rečemo v angleščini. Iščem kakšno ustrezno metaforo v slovenščini, pa so mi od mraza in nedavnih viroz očitno možgani čisto zakrknili ... Kakor koli o klobukih, ups, profilih lahko napišem marsikaj.

Že v mojem kratkem opisu lahko preberete, da sem raziskovalka, tolmačka, prevajalka, poleg tega pa tudi poučujem, in sicer nekaj malega tolmačenja, malo več pa jezik, natančneje slovnico, kar je spet nekaj čisto drugega. Ker tolmačenje in prevajanje opravljam izven rednega delovnega časa pri deloajalcu, sem tako tudi "mala podjetnica", kar pomeni, da se občasno ukvarjam tudi s povsem poslovnimi zadevami. In čeprav v resnici ne gre za poklic, velik del svojega časa in energije porabljam za svojo vlogo mame, ki se mi občasno zdi najzahtevnejši in najbolj "overwhelming" od vseh teh poklicev, ampak ja, prav imate, to ni več tema tega bloga.


Kaj odgovorim, ko me kdo vpraša "Kaj si po poklicu?" - naštejem vse našteto, po možnosti v eni sapi, da nima dovolj časa, da vmes kaj pripomni ali vpraša ;) Ne morem reči, da sem samo eno ali drugo, tudi prioritet ali vrstnega reda ne morem postaviti, vse te vloge oz. poklice menjavam po potrebi in glede na obveznosti (razen seveda tistega mamastega, ki se me vztrajno drži še ponoči, ko želim spati...). Toda vsi ti poklici, da ne rečem klobuki, vplivajo name, na to, kaj in kdo sem, kako delam in kako razmišljam, čisto vsi me zaznamujejo in so tako neločljivo povezani med seboj in z mano.

Ko razmišljam, kateri mi je najbolj všeč, morda lahko izpostavim tolmaškega, ker je najbolj vznemirljiv, čisto vsako tolmaško delo je svet zase, zanimiv in poučen. Hkrati me navdušuje čas, ki ga preživim ob raziskovanju različnih tolmaških študij in iskanju ustreznic in potrditev (tudi zavrnitev, seveda) mojih tez in razmišljanj. Po drugi strani me kakšen občasen prevajalski projekt pri stalnih strankah prav tako navduši in vznemiri, ker gre za čisto drugačen pristop k delu kot pri tolmačenju, ker imam čas, da obračam besede in poiščem najlepši in najelegantnejši izraz ali stavek. Morda se najmanj vidim v podjetniškem klobuku, ker mi je bil ta nekako vsiljen, ko sem hotela delati kljub pomanjkanju delodajalca, vendar se mi zdi, da počasi vse bolje plavam tudi v teh vodah, veliko bolje razumem vzvode, ki te v poslovnem svetu pripeljejo k uspehu (in tu moram toplo priporočati Martino poslovno šolo za prevajalce, ki jo lahko s pridom uporabijo tudi samostojni tolmači).

Kako pa sploh lahko delam vse to? Naenkrat? Seveda, ne, to ne gre. Kot pravim, včasih sem bolj eno, včasih bolj drugo, čeprav menim, da se mi pri vsakem delu pozna, da sem vse to, niti ne želim tega prikrivati. Kar pa želim in za kar si vedno prizadevam je, da bi bila pri opravljanju dela resna, zanesljiva in kredibilna, da bi se držala norm in pravil, ki na posameznih področjih veljajo, da bi izpolnjevala pričakovanja svojih strank, naročnikov, kolegov raziskovalcev in študentov. Pri ljudeh so seveda odzivi različni, večinoma niti ne sprašujejo kaj več, če že, potem začudeno sprašujejo: "Aja, a to je prav poseben študij za tolmačenje?" ali pa "A res, a tudi tolmačenje je mogoče raziskovati? Zanimivo." 

Res je, zanimivo namreč. Če bi me pred petimi leti, kaj, še celo pred tremi leti vprašali, kaj mislim, da bom počela danes, si ne bi niti v sanjah zamislila vseh teh klobukov. A kljub temu da mi včasih zmanjkuje časa in le z naporom sledim vsem obveznostim, so to vseeno najlepši klobuki na svetu, ki jih ne zamenjam z nikomer!