V sredo, 24. 4. 2013, ob 16. uri, bo na Pravni fakultete v Ljubljani 10. strokovno izobraževanje za sodne tolmače v organizaciji Sekcije sodnih tolmačev DZTPS. Tokrat gre za jezikovni seminar, namenjen sodnim tolmačem in prevajalcem za nemški jezik. Predavatelja Nevena Vrbnjak in Andrej Pikalo se bosta osredotočala na dileme pri prevajanju v okviru mednarodnega policijskega sodelovanja (kriminalistično terminologijo, oblike mednarodnega policijskega sodelovanja in vrste besedil, ki se pri tem uporabljajo, žargonske izraze, praktični prevod slovenskega in nemškega obrazca) ter prevajanje in tolmačenje v sodni dvorani na slovenskih sodiščih.
Več informacij najdete na povezavi oz. na spletni strani DZTPS, v rubriki "Novice in obvestila".
torek, 16. april 2013
sreda, 27. marec 2013
Kolokvij Pravo in jezik
Združenje stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije ter Pravna
fakulteta Univerze v Mariboru, Inštitut za filozofijo, zgodovino in ikonografijo prava,
vabita na kolokvij z naslovom Pravo in jezik, ki bo v petek, 12. aprila 2013 na
Pravni fakulteti v Mariboru. Zaradi
krajevne bližine nemškemu govornemu področju bo dogodek tematsko in jezikovno
osredotočen na nemški in angleški jezik.
Kolokvij je v prvi vrsti namenjen stalnim sodnim tolmačem in pravnim prevajalcem, prav tako pa tudi pravnikom in jezikoslovcem ter drugi zainteresirani javnosti. S kolokvijem želimo poglobiti razumevanje jezika v pravu in narediti filozofijo prava dostopnejšo, predvsem za nepravnike in vse, ki se ukvarjajo s pravnim prevajanjem in sodnim tolmačenjem.
Ker sodi kolokvij v sklop strokovnega izobraževanja in pridobivanja praktičnih izkušenj, kot to določa četrti odstavek 84. člena Zakona o sodiščih, prejmejo stalni sodni tolmači potrdilo o udeležbi, ki se priznava kot dokazilo za izobraževanje sodnih tolmačev.
Morebitna vprašanja lahko pošljete na info@sodni-tolmači.si ali na sodni.tolmaci@gmail.com. Na kolokvij se lahko registrirate na naslovu https://www.1ka.si/a/24026.
Vabljeni!
Kolokvij je v prvi vrsti namenjen stalnim sodnim tolmačem in pravnim prevajalcem, prav tako pa tudi pravnikom in jezikoslovcem ter drugi zainteresirani javnosti. S kolokvijem želimo poglobiti razumevanje jezika v pravu in narediti filozofijo prava dostopnejšo, predvsem za nepravnike in vse, ki se ukvarjajo s pravnim prevajanjem in sodnim tolmačenjem.
Ker sodi kolokvij v sklop strokovnega izobraževanja in pridobivanja praktičnih izkušenj, kot to določa četrti odstavek 84. člena Zakona o sodiščih, prejmejo stalni sodni tolmači potrdilo o udeležbi, ki se priznava kot dokazilo za izobraževanje sodnih tolmačev.
Morebitna vprašanja lahko pošljete na info@sodni-tolmači.si ali na sodni.tolmaci@gmail.com. Na kolokvij se lahko registrirate na naslovu https://www.1ka.si/a/24026.
Vabljeni!
četrtek, 31. januar 2013
Entre deux voix … littéralement
Après tant
d’annonces et messages vus concernant l’apparition du roman, qui parle d’une
jeune interprète et en plus, a été écrit par une interprète, j’étais impatiente
de plonger dans la lecture. Et comme j’ai de la chance d’avoir de bonnes amies je n’ai même pas eu des
efforts à faire pour me procurer ce livre parce qu’il est venu à moi comme un beau cadeau inattendu de Noël.
Pas comme Tiina, qui a déjà examiné beaucoup de livres qui touchent d’une manière ou autre à notre
profession, pour moi c’était plutôt la curiosité qui m’a attiré vers ce roman et je m’attendais à une bonne lecture, à une histoire intéressante et réaliste parce que l’auteur est interprète elle-même.
Ce fait même
était aussi une des raisons pour lesquelles je voulais lire ce
livre et de cette manière donner mon soutien, si bien que plus symbolique
qu’autre, à un(e) professionnel(le) qui garde aussi l’esprit et l’énergie pour cultiver
une activité créative hors des son travail pur et dur. Comme le magnifique
Alejandro Moreno Ramos qui ne cesse pas de nous faire rire avec sa bandedessinée sur Mox ; ou une collègue slovène qui est la force motrice d’un
des plus grands forums sur les questions de traduction et joue dans un
orchestre local et en plus fait ressortir sa créativité dans la production des bijoux
et autres petits objets. (Quand je serai grande – et que mes petites le seront
aussi – je vais me lancer dans une chose créative moi-aussi !)
Pour retourner au
premier œuvre de Jenny Sigot Miller, Entre deux voix, je dois d’abord dire
qu’il s’agit d’une histoire intéressante avec de beaux passages qui rendent
hommage à notre profession (des clichés, mais ça passe). Mais de l’autre côté, je tiens vous tenir en garde
de ne pas vous attendre à un roman accompli, qui en plus raconte le travail et la vie des
interprètes d’une manière fidèle et proche à la réalité. Il y a quelque chose qui me manque ou qui n’est pas trop claire. Est-ce qu’il s’agit d’un roman policier ? Un roman d’amour ? Une éloge (ou pas vraiment) à notre profession ?
En plus, le personnage principal, la jeune interprète ne me
semble pas bien développé comme héroïne. Bien sûr, elle est jeune et un peu naïve, elle ne sait pas vraiment que faire avec cette collègue qui
lui fait pas mal de problèmes. Mais naïve est une chose, stupidité par contre,
ça ne passe pas, même dans la fiction il y a les limites ! Je doute fort bien qu’une personne adulte qui se sent menacée à un tel point qu’elle a
peur pour sa vie, ne aille pas le dénoncer à la Police et cherche à trouver des solutions
d’hébergement alternatives (et la famille ou les amies, les interprètes ne les
ont pas ?).
C’est pourtant
vrai que la compétition ou la rivalité, si vous voulez, entre les interprètes
existent bel et bien, je suis persuadée que ça vaut pour toutes les
professions et c’est une des premières leçons qu’un jeune professionnel dans
n’importe quel métier doit apprendre à gérer (=accepter).
Or, je trouve assez invraisemblable qu’une jeune interprète sans expérience enchaine les contrats pratiquement l’un après l’autre, même d’interpréter pour un chef d’état le plus important (ou presque) sur la planète et en plus faire une photo avec lui qui fera la une de la presse ...
Un aspect
important de la profession qui a été soulevé dans le roman est l’adhésion à
une association professionnelle (locale/nationale/internationale). Je crois que
c’est aussi un des premiers pas à faire lorsque on commence notre carrière.
Mais de nouveau, je songe déménager en Suisse si les choses sont si simples
pour les jeunes interprètes comme le décrit le roman. Chez nous, en plus du nombre des jours d’interprétation très limité, une jeune interprète qui
commence sa carrière dans le marché privé, et surtout travaillant pour des
agences de traduction et interprétation, a peu de chances à croiser dans la
cabine un interprète chevronné membre de l’association nationale (et encore
moins internationale) des interprètes de conférences qui pourrait lui procurer
le sponsorat nécessaire (en effet 3 sponsorats) pour se joindre à une telle
association. Ce qui est dommage, mais on ne peut rien y faire (sauf déménager
en Suisse) – au moins d’après mon expérience en trois ans après les études.
Mais peut-être je ne suis pas née sous un bon signe ou je n’ai pas opté pour la
meilleure stratégie dans mes démarches professionnelles.
Bref, je pense
que le roman Entre deux voix pourrait
bien vous intéresser si vous êtes interprètes ou pas, au moins pour vous amuser
et vous détacher un peu de votre vie très stressée. Si vous êtes en train de
vous décider pour ce métier, ne croyez pas à toutes ces histoires de menaces,
les interprètes chevronnés sont (normalement) assez accueillants envers les
jeunes collègues. En revanche, comme
c’est aussi bien décrit dans le livre plusieurs fois, préparez-vous à un
travail dur avant les conférences, à beaucoup de lecture et recherches concernant
des sujets très spécialisés comme l’astrophysique ou la pharmacie ou les bilans
annuels des entreprises.
Et n’oubliez pas
qu’être interprète est un très beau métier et nous devons tous nous efforcer à
le (re)présenter d’une manière correcte et professionnelle avec chaque notre
contrat, mais aussi au-delà de ça en public en général. Même dans la
littérature avec des romans policiers ou romans d’amour …
ponedeljek, 24. december 2012
Ob koncu leta
December je običajno čas, ko se oziramo nazaj in ugotavljamo, kaj vse nam je v preteklem letu uspelo, kako pridni smo bili in koliko smo se naučili.
Letošnji december je bil sicer pri nas obarvan s demonstracijami in protesti, tudi naša fakulteta se je pridružila pozivom k spremembam, saj je postalo jasno, da s predvidenim krčenjem ne bo več mogoče izvajati študijskih programov, kot so (bili) zastavljeni. Upajmo, da se črnoglede napovedi ne bodo uresničile in da bo tudi v tem pogledu leto 2013 uspešno in optimistično.
Čisto osebno si (vsaj po našem decembru) želim, da bi bilo leto 2013 leto zdravja, mojega in mojih najbližjih. Brez njega je vse ostalo nemogoče ali pa vsaj zelo oteženo, zato tudi vsem vam, bralcem tega bloga, želim v novem letu predvsem veliko zdravja. Kar zadeva druge cilje, pa moram priznati, da je bilo leto, ki se izteka, spet eno uspešnejših in bolj plodnih, za kar sem neizmerno hvaležna. Hvaležna sem tudi vam, dragi spremljevalci in bralci, ki me kljub nerednemu pisanju (še vedno) spremljate.
V letu 2012 sem nekaj dnevniških zapisov ustvarila v angleščini in ti so bili deležni tudi največje pozornosti in klikov. To je vsekakor dobro znamenje zame, vendar se zaradi potencialno večjega obiska ne bom odrekla pisanju v slovenščini in za slovensko javnost, kar je bil moj primarni cilj ob nastanku tega bloga, zato bo tako tudi vnaprej, z občasnim zapisom v tujem jeziku, da ohranim stik s širšo skupnostjo tolmaških/prevajalskih/jezikoljubnih blogov.
Posebej vesela sem bila tudi vseh, ki ste se oglasili s svojimi komentarji in neposrednimi vprašanji in poizvedovanjem na naslov tolmacka@gmail.com. To je navsezadnje tudi namen tega bloga, za katerega upam, da mi ga bo v naslednjem letu uspelo še naprej (morda tudi redneje! ;)) uresničevati.
Če torej potegnem črto, je v letu 2012 za mano veliko pozitivnih dogodkov in dosežkov, ki mi dajejo zagon in energijo za naprej, prav tako pa ostaja še nekaj področij, na katerih se bom morala še bolj potruditi in kjer so potrebne resne zaobljube in novi cilji. Ponosna sem, da sem si na raziskovalno/akademskem področju upala stopiti navzven in predstaviti svoje delo, v prihodnje pa si želim to področje delovanja še okrepiti (da ne omenjam, da moram res res res začeti z bolj resnim delom na svojem doktoratu! ;)). Poklicno in pedagoško je bilo to leto polno novih izzivov in hvaležna sem za vse priložnosti, ki so mi bile dane in omogočene. Predvsem pa sem hvaležna za ljudi, s katerimi sem preživela to leto, in ste mi namenjali svojo pozornost, virtualno in resnično, hvaležna za vaše tople besede in naklonjenost, spodbude in podporo, ko sem jo potrebovala. Hvala vsem, saj veste, kdo ste! Res imam srečo! :)
Še nekaj novoletne blogovske statistike iz leta 2012 za okus:
- 3 najbolj brani zapisi
Ni dobrega rezultata brez dobre priprave
- Največ obiskovalcev je do tega bloga priklikalo iz:
Slovenije (2422 obiskov)
| |
Združenih držav Amerike (779 obiskov)
| |
Nemčije (obiskov)
|
ponedeljek, 3. december 2012
Tolmačenje na Tednu univerze
V tednu od 3. do 7. decembra 2012 obeležujemo Teden Univerze v Ljubljani, ki ga bo s serijo dogodkov obogatila tudi Filozofska fakulteta, da bi s tem opozorila na pomen humanistike v sodobni družbi. Med drugim bo v četrtek, 6. decembra, prikaz tolmačenja in načina dela na tem drugostopenjskem magistrskem študiju. Če vas ta poklic oz. študij zanimata ali se želite o njem malo bolj seznaniti, ste lepo vabljeni, da se nam pridružite v učilnici 31/32 od 9.30 do 11h.
četrtek, 29. november 2012
Recept za uspeh
Ne vem, kako se kaj razumete s kuhalnico in štedilnikom, a jaz moram priznati, da sta kuhanje in pečenje moji najljubši prostočasni dejavnosti. Vzameš predvideno količino sestavin, jih v skladu z receptom ustrezno obdelaš in rezultat mora biti tam (ok, videz morda ni vedno tak kot na fotografiji ob receptu, ampak to so že malenkosti). Enostavno, ne? Vsekakor precej bolj predvidljivo od katere koli druge dejavnosti, ravno zato sem verjetno k pečenju in kuhanju bolj nagnjena takrat, ko imam še kup drugih obveznosti, za katere ne vem, ali mi jih bo uspelo izpolniti.
Tudi med pripravami na medinstitucionalni izpit za tolmače sem veliko pekla, hkrati pa sem tudi razmišljala, kako hudiča, naj se čim bolje pripravim na ta zalogaj. Toliko bolj, ker sem enkrat, takoj po koncu študija tolmačenja, ta izpit že opravljala brez uspeha. Čeprav so od takrat minila že tri leta in sem v vmesnem času zamenjala kar nekaj tolmaških blokcev in kabin, so me tisti občutki neuspeha še vedno preganjali. Še vedno se spomnim razočaranja in sramu, ki me je takrat preveval, še vedno se spomnim nezaupanja vase in v svoje tolmaške sposobnosti, ki se me je držalo še dolge mesece po izpitu. Šele dobro leto po izpitu sem zbrala pogum in sprejela prvo tolmaško delo, se počasi otresla nesigurnosti in s pomočjo zadovoljnih (včasih tudi navdušenih) odzivov publike postala bolj samozavestna in, verjamem, tudi boljša tolmačka.
Kaj je dejansko na tem izpitu, da mu tolmači posvečamo takšno pozornost? Oblak poveličevanja in hkrati strašljivih zgodbic? V času študija je bil ta izpit večkrat izpostavljen kot ultimativni cilj, vstopnica v resnični svet tolmačenja, kjer se malodane cedita samo med in mleko. Preizkus dejanskih sposobnosti tolmača, ker tam uspe le najboljšim. Drugih možnosti nihče ni pretirano poudarjal, čeprav obstaja tudi domači trg za tolmače in ni nujno, da si vsi tolmači sploh želijo delati v EU. Vsekakor pa se je s tem ustvarjal velik psihološki pritisk in breme za mlade tolmače, kar morda ni bilo najbolj produktivno.
Vsaj zase moram reči, da sem bila takrat, vsa sveža po koncu študija, preveč pod pritiskom, stresom. Občutek sem imela, da je ta izpit moja ena in edina možnost za to, da bi kdaj delala kot tolmačka. Zdaj vem, da je bilo vse skupaj pretirano. Zdaj vem, da se da čisto spodobno delati tudi na našem trgu. Zdaj tudi vem, da znam tolmačiti, da sem mnogim ljudem že pomagala, da so se sporazumeli in razumeli, da torej ne potrebujem še kakšnega dodatnega potrdila, da to znam in zmorem.
Takoj po študiju tega občutka nisem imela, premalo sem si zaupala, kar je bilo gotovo vidno tudi navzven. Strah me je bilo, kaj bo z mano, če ne bom naredila tega izpita, kar je pozvročalo še dodaten stres. Preizkušnjo sem si torej bolj ali manj otežila prav sama.
Tokrat sem se zadeve lotila drugače (tudi zato, ker sem zdaj v drugačnih okoliščinah). Seveda sem vadila, predvsem konsekutivno tolmačenje, ki ga na trgu ne izvajam tako pogosto. A najboljša priprava je bila po mojem mnenju prav ta psihološka. Da sem tisti svoj prvi neuspeh sprejela in si ga znala razložiti ter ga tokrat preseči. Da sem si priznala, da je to samo izpit in ne nekakšno vprašanje obstoja ali neobstoja, da s tem ni nič postavljeno na kocko. Da izpitna komisija ni tam zato, da me zašije, ampak da jo samo zanima, ali znam tolmačiti in kako se znajdem pod stresom. Da ni nič narobe s tem, da sem živčna in imam malo treme, ampak da moram to energijo usmeriti samo v eno - 300-odstotno koncentracijo. Da moram biti prisotna, tam in takrat, da se moram otresti vseh drugih misli in da tudi takrat, ko odprem usta in rečem nekaj, za kar se v naslednji sekundi domislim boljše rešitvi, sprejmem in si odpustim, ker popolnega tolmačenja pač ni. Da moram biti pozitivno naravnana, ker je samo to pot do uspeha.
To je bil torej moj recept za uspeh. Komu drugemu morda kaj drugega pomega, a zdi se dobro, da napišem, kaj je delovalo pri meni; morda bom s temu pomagala še komu drugemu. Zdi se mi pomembno, da napišem, da sem tudi sama šla čez neuspeh. Da ni bilo prijetno, ampak hkrati tudi ni bilo usodno, ne zame osebno niti zame kot poklicno tolmačko. Tako kot sicer v življenju je včasih treba sprejeti tudi neuspehe, da lahko potem drugič uspemo. Iz vsake takšne izkušnje se moramo učiti in, kar je mene izkušnja teh izpitov naučila, je da je treba biti vztrajen in si zaupati, tako kot pri vsakem tolmačenju. Pozitivnost, dobra volja in sproščanje pred samim izpitom/tolmačenjem pa tako ali tako sodita zraven. Tudi z dobro glasbo! ;-)
 |
| Pečenje - moja druga strast! :-) |
Tudi med pripravami na medinstitucionalni izpit za tolmače sem veliko pekla, hkrati pa sem tudi razmišljala, kako hudiča, naj se čim bolje pripravim na ta zalogaj. Toliko bolj, ker sem enkrat, takoj po koncu študija tolmačenja, ta izpit že opravljala brez uspeha. Čeprav so od takrat minila že tri leta in sem v vmesnem času zamenjala kar nekaj tolmaških blokcev in kabin, so me tisti občutki neuspeha še vedno preganjali. Še vedno se spomnim razočaranja in sramu, ki me je takrat preveval, še vedno se spomnim nezaupanja vase in v svoje tolmaške sposobnosti, ki se me je držalo še dolge mesece po izpitu. Šele dobro leto po izpitu sem zbrala pogum in sprejela prvo tolmaško delo, se počasi otresla nesigurnosti in s pomočjo zadovoljnih (včasih tudi navdušenih) odzivov publike postala bolj samozavestna in, verjamem, tudi boljša tolmačka.
Kaj je dejansko na tem izpitu, da mu tolmači posvečamo takšno pozornost? Oblak poveličevanja in hkrati strašljivih zgodbic? V času študija je bil ta izpit večkrat izpostavljen kot ultimativni cilj, vstopnica v resnični svet tolmačenja, kjer se malodane cedita samo med in mleko. Preizkus dejanskih sposobnosti tolmača, ker tam uspe le najboljšim. Drugih možnosti nihče ni pretirano poudarjal, čeprav obstaja tudi domači trg za tolmače in ni nujno, da si vsi tolmači sploh želijo delati v EU. Vsekakor pa se je s tem ustvarjal velik psihološki pritisk in breme za mlade tolmače, kar morda ni bilo najbolj produktivno.
Vsaj zase moram reči, da sem bila takrat, vsa sveža po koncu študija, preveč pod pritiskom, stresom. Občutek sem imela, da je ta izpit moja ena in edina možnost za to, da bi kdaj delala kot tolmačka. Zdaj vem, da je bilo vse skupaj pretirano. Zdaj vem, da se da čisto spodobno delati tudi na našem trgu. Zdaj tudi vem, da znam tolmačiti, da sem mnogim ljudem že pomagala, da so se sporazumeli in razumeli, da torej ne potrebujem še kakšnega dodatnega potrdila, da to znam in zmorem.
Takoj po študiju tega občutka nisem imela, premalo sem si zaupala, kar je bilo gotovo vidno tudi navzven. Strah me je bilo, kaj bo z mano, če ne bom naredila tega izpita, kar je pozvročalo še dodaten stres. Preizkušnjo sem si torej bolj ali manj otežila prav sama.
Tokrat sem se zadeve lotila drugače (tudi zato, ker sem zdaj v drugačnih okoliščinah). Seveda sem vadila, predvsem konsekutivno tolmačenje, ki ga na trgu ne izvajam tako pogosto. A najboljša priprava je bila po mojem mnenju prav ta psihološka. Da sem tisti svoj prvi neuspeh sprejela in si ga znala razložiti ter ga tokrat preseči. Da sem si priznala, da je to samo izpit in ne nekakšno vprašanje obstoja ali neobstoja, da s tem ni nič postavljeno na kocko. Da izpitna komisija ni tam zato, da me zašije, ampak da jo samo zanima, ali znam tolmačiti in kako se znajdem pod stresom. Da ni nič narobe s tem, da sem živčna in imam malo treme, ampak da moram to energijo usmeriti samo v eno - 300-odstotno koncentracijo. Da moram biti prisotna, tam in takrat, da se moram otresti vseh drugih misli in da tudi takrat, ko odprem usta in rečem nekaj, za kar se v naslednji sekundi domislim boljše rešitvi, sprejmem in si odpustim, ker popolnega tolmačenja pač ni. Da moram biti pozitivno naravnana, ker je samo to pot do uspeha.
To je bil torej moj recept za uspeh. Komu drugemu morda kaj drugega pomega, a zdi se dobro, da napišem, kaj je delovalo pri meni; morda bom s temu pomagala še komu drugemu. Zdi se mi pomembno, da napišem, da sem tudi sama šla čez neuspeh. Da ni bilo prijetno, ampak hkrati tudi ni bilo usodno, ne zame osebno niti zame kot poklicno tolmačko. Tako kot sicer v življenju je včasih treba sprejeti tudi neuspehe, da lahko potem drugič uspemo. Iz vsake takšne izkušnje se moramo učiti in, kar je mene izkušnja teh izpitov naučila, je da je treba biti vztrajen in si zaupati, tako kot pri vsakem tolmačenju. Pozitivnost, dobra volja in sproščanje pred samim izpitom/tolmačenjem pa tako ali tako sodita zraven. Tudi z dobro glasbo! ;-)
ponedeljek, 5. november 2012
Getting the Most from Training (Keeping your Health&Sanity)
Interpreting classes in Ljubljana have been running for a month or so and the students have probably already got a sense of how things will be proceeding this year. Indeed, they have a very intense year ahead, both in terms of efforts and hard work as well as emotions and, hopefully, joy at seeing their dreams come true. I already had a short discussion with our students about how to organize and deal with everything, but I thought it might be useful to write a post about it too (maybe you will think of something and provide extra advice and tips on the topics I might have missed out).
In Ljubljana, the courses follow a set timetable, though some seminars only last for 15 or 30 hours, some exercises (in simultaneous) start only at the end of the first semester, and there are numerous footnotes to the timetable, indicating extra activities like pedagogical assistance from SCIC or video-conferences with the European institutions and other EMCI schools, which shake up the timetable and impose their own order. On top of that, teachers might also be absent due to their professional obligations as interpreters, so this practically means that the "timetable" has to be checked and adjusted as the weeks proceed. Nothing new there, we had the same issue, back in the years when I was doing my MA. But it is true that it takes some time to adjust and accept this flexibility (unpredictability?) as modus operandi. The less (time) the better.
Despite flexibility and constant changes in the number of classes per week, continuity is necessary to ensure progress, so students must take the initiative and use the eventual "free" time effectively, if possible by practicing individually or in groups. Since the number of contact hours has somewhat decreased, our students now also have dedicated time to practice by themselves and we also provide guidance as to how and what to practice at what stage, how to provide peer feedback etc. Of course, the time between classes could be used for catching up with the news and reading The Economist or listening to their favourite science podcast jotting down vocabulary or interesting phrases, but I suggest spending as much time as possible (during the morning/afternoon) in the interpreting classroom doing practical exercises. Since we have a small number of students and only two language combinations (sl-en-de, sl-en-fr), they can practice together. I am not sure how these things are settled at other universities with more students in the programme.
However, don't get me wrong. I'm not saying students should spend every second of their awake time doing interpreting related things. Heavens no! Regular pauses are needed to keep the thoughts clear and get a break from everything, preferably with some vitamins, a lot of water, coffee, of course, if needed, as well as a warm meal at the time of lunch to keep the machine going. I also suggest and encourage students to take up a physical activity, if they haven't yet, be it running, cycling, walking or yoga, pilates or the ever more popular zumba classes. Whatever they find good for them and makes them busy for a good 45 minutes to 1 hour sweat, during which they forget about words, numbers, names, terminology and public speaking. Feeling strong physically is an important part of feeling strong emotionally and professionally (something we should not forget as professionals, too, right?).
No matter how hard and complicated things might seem at the moment, when the big picture is still blurry and uncertain, with a well thought out plan and discipline, all the challenges of interpreting studies can be overcome and solved allowing students to build up their competence and self-esteem as future interpreters. Sure, there will be tough moments, many of them, but just stick to your plan, get enough sleep to recharge your batteries, and carry on. Be determined and dedicated, focused and motivated. You will get there! ;)
In Ljubljana, the courses follow a set timetable, though some seminars only last for 15 or 30 hours, some exercises (in simultaneous) start only at the end of the first semester, and there are numerous footnotes to the timetable, indicating extra activities like pedagogical assistance from SCIC or video-conferences with the European institutions and other EMCI schools, which shake up the timetable and impose their own order. On top of that, teachers might also be absent due to their professional obligations as interpreters, so this practically means that the "timetable" has to be checked and adjusted as the weeks proceed. Nothing new there, we had the same issue, back in the years when I was doing my MA. But it is true that it takes some time to adjust and accept this flexibility (unpredictability?) as modus operandi. The less (time) the better.
Despite flexibility and constant changes in the number of classes per week, continuity is necessary to ensure progress, so students must take the initiative and use the eventual "free" time effectively, if possible by practicing individually or in groups. Since the number of contact hours has somewhat decreased, our students now also have dedicated time to practice by themselves and we also provide guidance as to how and what to practice at what stage, how to provide peer feedback etc. Of course, the time between classes could be used for catching up with the news and reading The Economist or listening to their favourite science podcast jotting down vocabulary or interesting phrases, but I suggest spending as much time as possible (during the morning/afternoon) in the interpreting classroom doing practical exercises. Since we have a small number of students and only two language combinations (sl-en-de, sl-en-fr), they can practice together. I am not sure how these things are settled at other universities with more students in the programme.
However, don't get me wrong. I'm not saying students should spend every second of their awake time doing interpreting related things. Heavens no! Regular pauses are needed to keep the thoughts clear and get a break from everything, preferably with some vitamins, a lot of water, coffee, of course, if needed, as well as a warm meal at the time of lunch to keep the machine going. I also suggest and encourage students to take up a physical activity, if they haven't yet, be it running, cycling, walking or yoga, pilates or the ever more popular zumba classes. Whatever they find good for them and makes them busy for a good 45 minutes to 1 hour sweat, during which they forget about words, numbers, names, terminology and public speaking. Feeling strong physically is an important part of feeling strong emotionally and professionally (something we should not forget as professionals, too, right?).
No matter how hard and complicated things might seem at the moment, when the big picture is still blurry and uncertain, with a well thought out plan and discipline, all the challenges of interpreting studies can be overcome and solved allowing students to build up their competence and self-esteem as future interpreters. Sure, there will be tough moments, many of them, but just stick to your plan, get enough sleep to recharge your batteries, and carry on. Be determined and dedicated, focused and motivated. You will get there! ;)
Naročite se na:
Objave (Atom)